KATE BUSH: 50 Words for Snow (Fish People/ distribucija Menart, 2011) (ponovitev 12. 12. 2011 ob 00.30)

Aerial nas je razveselil, Director's Cut presenetil, 50 Words For Snow preprosto navdušil: Kate Bush v odlični formi je izdala album z dolgimi, sugestivnimi skladbami, ki emocijo najprej razvijejo do skrajnosi in jo šele potem postavijo na ogled

* Znano je, kako se čakanje na nov album pregovorno perfekcionistične Kate Bush utegne iz let zavleči v desetletja. Toda Aerial izpred nekaj let je bil prerojena mojstrovina, kar za letošnje predelave dveh starejših albumov, zbrane na Director's Cut, niti ne drži v celoti. Zato je bolj kot dejstvo, da je 50 Words For Snow - avtoričin deseti studijski album - že njen drugi letos, razveseljivo to, da je povzel nekatere najboljše trenutke z Aerial in jih nadgradil s poglobljenostjo nove pripovedne niti. Pravzaprav je tolikšna izrazna osredotočenost pri Kate Bush prej izjema, ki jo najbolje zastopa prav ta album.

Kompozicijska potrpežljivost je na 50 Words For Snow dopolnjena z vtisom izvedbene nujnosti, ki ostaja zavezana predanemu prepuščanju v izbrane izrazne globine. Prve tri skladbe, med katerimi je tudi najdaljša na albumu, zavzemajo več kot pol ure in že s tem lepo zakoličijo pravo naravo tega albuma umirjene, vendar zamišljene lepote. Kot sploh večina skladb predvsem prve tri odpirajo obsežne prostore, ki jih ne zaznamuje toliko praznina kot njihova pripravljenost nekaj sprejeti vase. In temu se Kate Bush v celoti prepusti: postopnemu naseljevanju tega skladbenega prostora s čustvenimi in zgodbenimi vsebinami, prevedenimi v glasbo. Ne glede na to, ali njene kompozicije na 50 Words For Snow hote ostajajo pri svojih navidez preprostih melodičnih izhodiščih ali pa se neobremenjeno predajajo vedno novim razvojem, v njihovem jedru ostaja močna, že kar eterična sugestivnost.

V prvem primeru, kadar gre za ponavljajoče se vzorce, ti ustvarijo glasbeno kuliso, ki deluje podobno kot snežna zavesa: medtem ko posamezni delci neustavljivo, celo nemirno migotajo, je celota čudežno negibna. Iz takšnega ozadja Kate Bush nato povzdigne posamezne kontrapunktične rešitve, denimo nekatere vokalne pasaže pevkinega mladega sina v prvi skladbi, ki asociacijo še enkrat preslika na narativni ravni: skladba je namreč dejansko pripovedovana s stališča padajoče snežinke. Glasbena mreža, torej glasbeno sneženje, zato ustvarja tkanino, ki jo še najbolj določajo njeni medprostori.

Spet drugod za podobne učinke poskrbi subtilna izvedba ne zgolj klavirskih delov; na 50 Words For Snow osrednjo celico predstavlja trio z bobnarjem Stevom Gaddom in basistom Dannyjem Thompsonom. Oba sta seveda znamenita glasbenika tiste sorte, s katero se Kate Bush in njena sorodna duša, Joni Mitchell, najraje družita: tudi po njuni zaslugi ima namreč 50 Words For Snow neki prefinjen presežek, ki z jazzovsko sinkopacijo in sploh dojemljivo odprtostjo nevsiljivo presega vzorce ali omejitve popularne glasbe. Oba od omenjenih glasbenikov imata seveda svojo lastno zgodovino preskakovanj med jazzovskim in popularnim idiomom: Steve Gadd, domač v fusionu, je podpisal genialno podlago za komad Paula Simona, ki ga je predelal Brad Mehldau, Danny Thompson pa je že s Pentangle spajal jazz in folk v neponovljivo kombinacijo. Kar se tiče sodelovanja s Kate Bush, pa je treba prisluhniti samo vražje natančnim in hkrati tako nedolžnim sinkopam skladbe "Deeper Understanding" s prvega letošnjega albuma Director's Cut.

Katerokoli bizarno zgodbo si je Kate Bush v dani skladbi že pač izbrala - naj gre za padajočo snežinko, duhove, seks s snežakom ali skozi zgodovino potujoča zaljubljenca - je njen glasbeni razvoj stvar počasnega in postopnega razvoja. 50 Words For Snow je verjetno v prvi vrsti odličen prav zaradi tega, ker posamezne skladbe nimajo vnaprej predvidenega vrhunca. Namesto tega gre v njih za možnost hkratnosti: njihovo enkratnost uzreš kot v letu snežinke, ki ji že sledi naslednja. Naslovna skladba dejansko našteje 50 besed, no, fraz za sneg: od resničnih do klingonskih in izmišljenih jih vse po vrsti našteje gostujoči igralec Stephen Fry, tako nekako kot Vivian Stanshall na Tubular Bells našteva inštrumente, ki jih igra Mike Oldfield. In kot nekakšna opazovalka ga Kate Bush sploh ne dopolnjuje, temveč zgolj spodbuja, ko prešteva zadetke: Dajmo, samo še toliko-in-toliko ti jih je ostalo.

In kar se tiče nadaljevanja Aerial, si sam ne bi mogel želeti boljšega: 50 Words For Snow se v celoti osredotoči na raziskujoče in eterične skladbe, v katerih prevladuje mehki zven klavirja, skupaj z glasom razbremenjen vseh obveznosti. Razen ene, seveda: dati obliko najbolj notranjemu doživljanju, ki v to glasbo ni prineseno kot že izdelano, temveč se prav skozi njo razvija.

pripravil Andrej Hočevar