KAYO DOT: HUBARDO

Ice Level Music, 2013

Po dobrem letu se z novo ploščo vračajo newyorški Kayo Dot, ki pod vodstvom Tobyja Driverja že desetletje med nas pošiljajo skrajno unikatne in osebne stvaritve na presečišču sodobne klasike, eksperimentalnega rocka, avant-metala, čudaške psihedelične gotike, svobodnjaškega jazza in še marsičesa drugega. Plošča »Hubardo« prihaja za crowdfundersko financirano spletno in vinilno izdajo »Gamma Knife«, ki smo jo na teh valovih kljub večkratni posvetitvi delu Kayo Dot neupravičeno prezrli. Na slednji je bilo mogoče že zaznati smernice razvoja, ki so se povsem razbohotile na novi izdaji. Med njimi prednjači spet bolj izrecno spogledovanje s t. i. ekstremnim metalom, predvsem disonantnimi death in black odvodi, ki jih utelešajo bendi, kot so Gorguts in Deathspell Omega, kajpak v značilno odprtem in organsko neukalupljenem Kayo Dot slogu. A »Gamma Knife« je imel rahlo nehvaležno popotnico zamazanega in razbarvanega živega zvoka, še posebej v primerjavi s prejšnjimi studijskimi izdelki, kar je privedlo do zoprne in lene spregledanosti biserov na njem. Pogojno rečeno nižja kvaliteta snemanja je bila pogojena predvsem s finančnimi težavami, v katerih so Kayo Dot že ves čas. Mogoče bi pomagalo, če bi tako bend kot publika polnosrčno sprejeli hrupnost in prednosti lo-fi pristopa, a Kayo Dot so preveč posebni celo za to. So namreč bend z eno najbolj samomorilnih kariernih naravnanosti, ki je povsem podrejena zasledovanju umetniške vizije Tobyja Driverja. Tako so redno in v različnih količinah preveč odprti in razdrobljeni za konvencionalni rock-metal, prenežni za noiserje, preveč gotski in metalski za avantgardno srenjo in tako naprej. Poleg občudovanja vredne brezkompromisnosti pa ima to predvsem realnoživljenjske učinke perpetualnega outsiderstva, konstantne menjave založb in finančnih težav ter kljub naraščajoči prepoznanosti vsakokratno izgubljanje in ponovno ustvarjanje nove publike.

Ta dolg uvod je bil potreben predvsem zato, da bi morda lažje razumeli poteze Driverja in druščine na novem album, in nenazadnje zato, ker je eklektičnost tega benda res enormna in večsmerna, ne zgolj vedno večji ekstremnosti naproti. Kar skozi vse albume zaznamuje Kayo Dot, je dejstvo, da je velika večina glasbe povsem komponirana. Stavek morda na prvi pogled zveni čudno, saj je tako pri glavnini metala in rocka. A pri Kayo Dot gre to vzeti dobesedno, in sicer tako, da so stvari skomponirane od začetka do konca, brez pomoči običajnih pesemskih form, pogosto brez repeticije in brez samoumevne sinhronizacije posameznih partov, ki bi bili prilepljeni na osrednjo ritmično mrežo. »Through composed rock« torej, kot se je nekje izrazil Driver. S tega vidika je dobrih devetdeset minut dolgi »Hubardo« njhov najbolj »straight« izdelek, ki se brez zadržkov poslužuje ravno prej pogosto zaobidenih tehnik in pristopov. Veliko je recimo materiala, ki si premorčrtno sledi v jasnih ravnih ritmih in z določenimi taktovnimi trajanji. A tak je le z obzirom na skrajno razgibano in čudaško izraznost celotne diskografije Kayo Dot, na zunaj pa ostaja v večji meri tako sanjski, nepredvidljiv in eklektičen kot vedno.

Besedila je vnovič prispeval Jason Byron, ki pa se tokrat po desetih letih od razpada Kayo Dot predhodnega benda Maudlin of the Well znova pojavi tudi na vokalu. Kdo je boljši za uvodno invokacijo »The Black Stone« kot človek, ki je vsa ta leta zalagal Driverja s svojo vročično prometejsko-luciferjansko in izrazito nebanalno okultno poezijo? Byronov krulež o očesu Leviathana, ki je kot meteor padlo na zemljo in začaralo nekega anonimnega, prekletega poeta na robu mesta, se vtira v tapiserijo pospešujočih in ustavljočih blastbeatov, unisonih strunskih motivov, neparnega psihedeličnega prog-rock groova in končne black detonacije, deklaracije intence. V duhu desetletnice in obujene magije Maudlin of the Well vsebuje »Hubardo« do sedaj največ tistega specifičnega wagnerjanstva black metala devetdesetih, kot ga poosebljajo Emperor. Prvi štirje komadi se tako odlikujejo po svojevrstni alkemiji, ki te sestavine pripušča in vrže v kaotično brezno transformacije z disonantnimi in harmoničnimi pihalnimi parti v stilu predzadnje plate »Coyote«, izgubljenimi flavtami atonalne psihedelije, darkerskimi žalostinkami in free-rock vrtinci, polnimi vpitja in ječanja. Tovrstne impresionistične prevetritve komadov seveda le malo povedo o izkušnji le-teh. Kljub temu naj povemo, da se nekje na polovici plošča prelomi v bolj pridušene baladne tone, ki se kdaj razrastejo v nezgrešljivo dark-wave kantavtorstvo Driverja, ki ga križa s seventies fusion aranžmaji pihal in analagonih sintetizatorjev, kdaj pa v zborovsko himničnost, do katere je Kayo Dot kot gostja pomagala tudi Jessica Kinney. Vseskozi pa s svojo intenzivnostjo, barvitostjo registrov in ekspresivnostjo, ki ne skriva tudi lastne točke zloma, izstopa Driverjev vokal.

Morda se je na tej točki smiselno še malo pomuditi tudi pri samem besedilnem konceptu plošče »Hubardo«. »Hubardo« v enohijanskem jeziku, ki sta ga dekodirala renesančna okultista John Dee in Edward Kelly, pomeni svetilko. Celota besedila pa se suče okrog omenjenega poetsko-čarovniškega lika, ki ga nekakšen leviatanski komet inspiracije prisili v globoko alkemično transformacijo in končno uničenje v naprezanju za nedosegljivim. Zgodba, ki jo je moč brati na več nivojih, ima precej stičnih točk tudi s prejšnjim EP-jem »Stained Glass« in je kot naročena za megalomansko skalo, na kateri je udejanjen celoten album.

Tako kot »Gamma Knife« tudi »Hubardo« ni omejen na nek specifični medijski format, saj trenutno obstaja le kot digitalni release projekta, financiranega s prednaročili vinilne oblike, ki mora šele priti. Uro in pol dolga epopeja je tako spet eden od tistih glasbenih artefaktov, v katerih se poslušalec voljno izgublja in potaplja v antikozmične meandre singularne in deviantne estetske vizije, megalomanske v svojih proporcijah, a brez komične prog ali metal pompoznosti.

»Hubardo« je v primerjavi s prejšnjimi izdajami Kayo Dot ponekod precej bolj poln konvencionalnih povednih form in nasičenih melodizmov, spet drugje pa bolj zverinski, viharniški in morast kot karkoli je Driver do sedaj kanaliziral. Kot tak je še eden v liniji prekleto čudaških in osebnih glasbenih stvaritev Kayo Dot, ki svojo posebnost pogosto najdejo na nepričakovanih mestih in nato v njej na srečo vztrajajo prek vljudnostne mere. 

Za konec prisluhnimo še odlomku iz besedila skladbe »The Black Stone«:
»All the stars will fall from the heavens
Into the ladle of gathered rain
To those who thirst: drink
There is water enough for all«