Keeley Forsyth: Limbs

The Leaf Label, 2022

Okoli nas velikokrat lebdi koncept trpečega umetnika, ki mora biti takšen, če želi, da je njegovo delo legitimno. Ustvarjalce tako zastavimo kot depresivce, ki z ustvarjanjem izražajo svoja čustva, misli, ideje, skrbi in vesele trenutke. Takšna perspektiva se kot najbolj smiselna najbrž postavlja pri poeziji, saj so bili pesniki že od nekdaj družbeni odtujenci, izgubljeni v času in prostoru; edina rešitev zanje naj bi bilo zapisovanje lastnih misli na list papirja. Tako so pesmi, ki se nas očitno najbolj dotaknejo, polne trpljenja. Celo najranljivejši smo pri besedilih, v katerih lahko trpljenje beremo dobesedno, saj služijo kot ultimativni dokaz razsežnosti muk. Ali to pomeni, da poleg postulata umetnika v agoniji obstaja tudi zahteva določene intenzitete trpljenja?

Glasba / Tolpa bumov

KEELEY FORSYTH: Debris

... ko se med glas in telo nekaj vpiše in se nato intenzivno izpove ...

Luka Zagoričnik

 / 10. 2. 2020

Umetnica Keeley Forsyth ni takega mnenja, vseeno pa je svoje trpljenje usmerila v ustvarjanje. Njen glasbeni opus temelji prav na čustveni zmedenosti in občudovanju. Prvotno igralka in plesalka se je leta 2020 prvič prepustila glasbeni struji in sicer z debitantskim albumom Debris, ki ga je recenziral kolega Luka Zagoričnik. Prejšnji mesec pa smo bili priča izdaji druge plošče, poimenovane Limbs, pri britanski neodvisni založbi The Leaf Label.

Na albumu Limbs glasbenica nadaljuje poslanstvo, začeto na prvencu. S poezijo izraža svoja čustva, ki so večinoma ustaljena v tesnobi, trpljenju, žalosti ali nezmožnosti sovpadanja z lastnim bitjem. Glasbenica želi ven iz svoje kože oziroma oklepa, vendar tokrat ta afekt prikaže na precej galanten način. Medtem ko je bil prvenec Debris nabit s čustvi in pod vladavino kaosa, Limbs z besedili, kot je: Go into the chair / Where sadness lies / Skin becomes divorced from air, v poslušalcu vzbuja tesnobo, a zaradi barve in tona glasu, ki izražata dozo temperamenta, suverenosti in stabilnosti, dobimo občutek, da je glasbenica našla način, kako prenašati svoje breme.

Na sveži izdaji se umetnica potopi še globlje v preučevanje elektronskih ter dronovskih elementov in posledično je tudi njen zvok mnogo čistejši. Prvenec Debris je na trenutke zvenel kot sprehod skozi meglo, k čemur je prispeval Keeleyin vibrirajoči glas. Tako smo si lahko ob poslušanju zlahka vizualizirali pot skozi gozd, pri čemer se podoba trese in ne dopušča jasnega fokusa. Glasbeni prizori so bili precej mehki in nežni, vendar jih nismo zmogli zatipati zaradi nemira, ki je vladal v njih.

Glas se tokrat pomirja. Podkrepljen z občasno treskajočim zvokom izraža suverenost. V instrumentalni podobi je zaznavna določena nedovršenost, zaradi katere težko popolnoma pademo v atmosfero skladb. Seveda gre za subjektivno preferenco, vendar bi k naši popolni predanosti zagotovo pripomogel instrumentalni del, ki bi bil bolj v ospredju. Enakovrednost z glasom oziroma besedili bi lahko pripeljala do intenzivnejše teatralnosti, kar bi vodilo v učinkovitejše ujemanje glasu in glasbe ter okrepitev dovršenosti komadov.

Keelyina glasba se od prvenca dalje tematsko vrti okoli njenega trpljenja v nasilnem ljubezenskem odnosu, bolezni ter njene obremenjenosti kot matere samohranilke. Ta čustva so jo močno pritegnila k ustvarjanju, vendar neizmerljivo trpljenje ne določa vrednosti izdelka, vodi pa glasbeničin tematski pristop in komponiranje. Glasbenica ob strani pušča zapovedi petja, z glasom gre namerno proti toku spevnosti in z njim oblikuje trenutke bolečine in v joku izražene izpovedi. Lepota albuma je enostavno v skladnji vsega naštetega, idejni čistosti in uspešnosti v nadaljevanju sporočila, zastavljenega na debitantski plošči. Z izpovedjo določenih stvari je umetnica zasnovala razumevanje svojega počutja in to suverenost smo prepoznali tudi poslušalci.

Najšibkejši smo ob izkušnji trpljenja skozi povedano oziroma napisano, saj lahko jezik dojemamo dobesedno in ne abstraktno kot pri glasbi ali vizualni umetnosti. Primerjava trpljenja različnih umetnikov je absurdna in ne vodi nikamor. Trpi najbrž vsaka oseba. Če je v umetnikovem izrazu morebiti prisoten poudarek na trpljenju ali na čem drugem, ima ta namen, da poslušalca vzpodbudi k razmišljanju, ne pa da preprosto cedimo sline nad tem, kako je zaradi trpljenja ustvaril izjemen izdelek.