Kelley Stoltz + Augenwasser: Transnational Series 1

La Suisse Primitive Records, 2017

V tokratni Tolpi Bumov ne bomo obravnavali izdaje, ki se je v letošnjem letu izpostavila kot nek resen glasbeni oziroma instrumentalni dosežek ali pa s svojimi besedili in formo nosi določen ideološki naboj. Izbrali smo izdajo švicarske založbe La Suisse Primitive Records, ki poskuša v okviru seriala Transnational Series v sproščenem in prijateljskem duhu povezati glasbenike, ki se pogosto ne poznajo, imajo različno glasbeno ozadje, a vseeno posedujejo podobno glasbeno senzibilnost. V klasičnem split formatu, kjer vsak izvajalec zavzame eno stran plošče, je založba tokrat združila kalifornijskega glasbenika Kelleya Stoltza in švicarski solistični projekt Augenwasser.

Kelley Stoltz je v zadnjih dvajsetih letih ustvarjal predvsem pod lastnim imenom, izdajal za širok nabor založb, kot so denimo Sub Pop in Castle Face Records, poleg tega pa je tudi trenutni član zasedbe Echo and the Bunnymen, ki jo je pred tem dolga leta oboževal. Za razliko od predhodnih izdaj, kjer se je Kelley večino časa držal ene smeri glasbenega ustvarjanja in pri tem ni prihajalo do čezžanrskih eksperimentiranj, se na danes predstavljeni izdaji zdi vsak komad kot lastna glasbena avantura.

Stoltzevo ustvarjanje se v veliki meri navezuje na ameriško pop glasbo iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja, vendar tukaj ne gre za nostalgični poskus vrnitve zvoka tistih časov. Otvoritveni komad One Good Reason s seboj prinese naivno bubblegum pop genialnost, ki jo dandanes le redko slišimo. Gotta Get Across predstavlja podaljšan power pop hit in zveni kot blaga popovska različica ustvarjanja zasedbe Thee Oh Sees, medtem ko ima komad What’s the Tempo Tim pridih Ariela Pinka z manjšo dozo ekscentričnosti. Vendar ne glede na omenjene potencialne glasbene vplive, Kelley nikoli ne zapade v pretirano in očitno kopiranje omenjenih artistov in zveni, kot da je skozi leta delovanja že razvil svoj lasten in prepoznaven zvok.

Na drugi strani plošče najdemo že omenjeni solo projekt švicarskega glasbenika Eliasa Raschla z imenom Augenwasser. Elias nima tako dolge in razvejane kariere kot Kelley, a je v zadnjih letih vseeno precej viden akter na švicarski glasbeni sceni. V preteklosti je Elias kot Augenwasser objavil nekaj izdaj v slogu melanholičnega lo-fi popa, z danes predstavljeno izdajo pa ne zapušča ustaljenega načina ustvarjanja. Njegov zvok v pretežni meri sestavljajo dokaj sproščeno igranje akustične kitare, vpadi poceni sintov in posneti glasbeni vzorci, ki delujejo brez strogih ritmičnih podlag. Komadi spominjajo na zgodnjo ploščo One Foot in The Grave glasbenika Becka, sámo petje pa občasno na Syda Barretta ali celo Calvina Johnsona, čeprav se od zadnjega Elias razlikuje po tem, da ne poseduje njegovega distinktivnega baritona. Prav tako pri Eliasu - za razliko od omenjenih pevcev – ne občutimo iste pevske samozavesti. To lahko opazimo tudi, če petje primerjamo s prvo stranjo plošče, ki pripada Kelleyu Stoltzu. Mogoče je to posledica neizrazitosti vokala znotraj same zvočne slike, kar pa je pogosta lastnost kitarskih lo-fi artistov. Vseeno pa Augenwasser s svojim majhnim naborom instrumentov in lepo zvenečimi aranžmaji predstavlja zanimivo in koherentno nadaljevanje split plošče.

Ena od zanimivejših lastnosti plošče – zaradi česar je založba tudi izbrala oba glasbenika - je njun način ustvarjanja. Oba se občasno znajdeta v bendovskem okolju, v solističnih projektih pa najpogosteje ustvarjata v majhnih intimnih studiih ali spalnicah. V teh prostorih so skozi leta nastale številne izdaje, tokratni nabor pesmi pa se nikoli ni znašel na kateri od njunih izdaj. Četudi se izvajalca na Transnational Series I predstavita z glasbo, ki ne predstavlja njune najbolj sveže tvarine, pa sta vseeno v okviru te izdaje poslušalcem predstavila celoto, ki tudi v takem krajšem glasbenem formatu dobro deluje. Mogoče ti komadi sploh ne bi opazili, da so se znašli na katerem od njunih dolgometražnih albumov, vendar so v tem kontekstu prijetno poslušljivi, imajo šarm, svežino in nepretenciozno raznolikost. V času petih skladb vsak glasbenik dovolj dobro ujame pozornost poslušalca, ko pa nam poslušanje prvega postane že rahlo dolgočasno, se v zgodbo vključi drugi in spremeni smer poslušalčevega fokusa. Plošča – če zaključimo – predstavlja še en dober primer lepote split izdaj.