KEN MODE: Success

Season of Mist, 2015

Iz kanadskega Winnipega prihaja noiserski band KEN Mode, ki so ga ustanovili brata Jesse in Shane Matthewson in njun dolgoletni prijatelj Darryl Laxdal na basu. Osrčje benda oblikuje bratovska naveza na kitari, vokalu in bobnih, medtem ko si je basovsko pozicijo skozi leta izmenjalo veliko različnih glasbenikov. Debitantski album Mongrel so izdali leta 2003 in z naslednjimi izdajami so se vpisali predvsem v metalske in post hardcorovske vode. Prvi večji odziv in sprejetost glasbenih kritikov so doživeli z albumom Venerable iz leta 2011. S tem albumom so tudi prejeli glasbeno nagrado Juno v kategoriji heavy metala. Enako dobro sprejet je bil še naslednji album z naslovom Entrench, ki ga prav tako zaznamuje metal in hardcore izrazje.

KEN Mode je do sedaj zaznamoval predvsem brutalno nasilen zvočno hrupni napad, ki ga vodi jezen in testosteronski vokal kitarista in pevca Jesseja Matthewsona. Njihov brezkompromisni zvok je na preteklih albumih za seboj puščal apokaliptično opustošenje, ki je posledica podivjanih brutalnežev, ki jim nevarno izstopajo debele vratne žile. Ta izraz je publika sprejela za njihov zaščitni znak, zato je album Success toliko večje presenečenje, saj jih prikazuje v bistveno drugačni luči. K temu je verjetno prispeval Steve Albini, ki je sodeloval pri snemanju in je ujel zvok albuma v obdobje zgodnjih devetdesetih let. Že v uvodni pesmi Blessed se spomnimo na Jesus Lizard, ko uvodne debele basovske kitare razrežejo ostre in kovinske strune. Počasen, minimalistično matematičen zvok nas prav tako spomni na Shellac in podobne bende okoli založb Touch and Go ter Ampethamine Reptile.

Ker se glasba na albumu Success upočasni, dobijo KEN Mode s tem več prostora za dodajanje aranžmajskih odtenkov, pri katerih se tišji deli pesmi prelevijo v drobovje vrtajočo surovost. Vokal Jesseja Matthewsona se iz brutalneža na preteklih albumih spremeni v počasnega pripovedovalca zgodb s hrapavim in grobim glasom, katerega interpretacija dostikrat spomni na Steva Albinija, kot recimo pri pesmi A Passive Disaster in The Owl ... Počasen zvok zapolnijo z matematičnimi vzorci, ob tem uporabijo tudi čelo, kot na primer pri omenjeni pesmi The Owl … Pesmi, kot sta I Just Liked Fire in predvsem These Tight Jeans, sicer premorejo hitrejši in premočrten zvok, a se tudi takrat ne otresejo prizvoka iz zgodnjih devetdesetih let. Najpočasnejšo formo prevzame zaključna pesem Dead Actors, ki se neopazno vedno bolj zgoščuje, dokler se ne zaključi v končnem klimaksu.

KEN Mode z albumom Success sicer niso ustvarili ničesar novega, kar ne bi v glasbeni zgodovini že slišali, jim je pa obenem treba čestitati za pogum, da so se odmaknili od svoje do sedaj začrtane smeri. Z novim albumom odstirajo novo zvočno sliko, saj poleg prej očitne metalske in hardcorovske podobe tokrat posežejo po bistveno bolj noisersko rockerskem izrazju. Če so se prej zanašali na brutalni frontalni napad, so tokrat postali bistveno bolj subtilni.