Kendrick Lamar: Mr. Morale & The Big Steppers

Top Dawg Entertainment, 2022

Za prekomerno vraževerne velja petek trinajstega za tisti najbolj nesrečen dan v mesecu. Sicer se ne zgodi velikokrat, ko pa se, ostanejo tisti res najbolj vraževerni raje doma. No, na petek trinajstega v maju pa se jim je pridružilo še mnogo tistih, ki so bili v pričakovanju izida najnovejšega albuma ameriškega raperja Kendricka Lamarja. Od njegovega zadnjega albuma DAMN. je namreč minilo že nekaj let in mnogi so se spraševali, kaj se je zgodilo z enim najprepoznavnejših in konec koncev tudi najbolj lirično dovršenih raperjev v zadnjem obdobju.

Glasba / Tolpa bumov

Kendrick Lamar: DAMN.

Kako je Kendricku po treh mojstrovinah uspelo ustvariti nekoherenten in zmeden album?

Jizah DaFunk

 / 27. 4. 2017

Točni naznanitvi izdaje albuma 18. aprila letos je sledila izdaja singla The Heart Part V v maju. Gre za peto edicijo v nizu singlov, imenovanih The Heart, ki jih je Lamar skorajda ciklično izdajal skozi vsa leta ustvarjanja. Potem pa je končno napočil trenutek, ko se je v javnosti znašel Mr. Morale & The Big Steppers.

Peti je hkrati tudi zadnji album Kendricka Lamarja. Pri založbi Top Dawg Entertainment seveda. Skupaj z Davidom Freejem sta namreč ustanovila PGLang, ki bo deloval kot multimedijska hiša. Razhod Lamarja in Anthonyja Triffitha, direktorja Top Dawg Entertainmenta, pa še zdaleč ni takšen kot razhodi nekaterih težkokategornih raperjev zahodne obale v preteklosti. Že če se spomnimo Lamarjeve skladbe Duckworth s preteklega albuma DAMN., lahko hitro vidimo, kakšno mero spoštovanja goji do Anthonyja Triffitha. In enako velja tudi v obratni smeri, saj je Anthony pozdravil odhod Lamarja ter mu ponudil vso podporo pri izdaji zadnjega albuma.

Gre za dvojni album, ki je razdeljen na dva tematska sklopa. Na prvem delu plošče, Big Steppers, se avtor ukvarja s svojo toksično naravo. Čustvena stiska, kompleks odrešenika in toksičen odnos do življenja so tematike, ki ga spremljajo že od začetka – tudi na naslovnici vidimo Kendricka z vencem iz trnja, ki po vsej verjetnosti ponazarja Jezusa Odrešenika. To je moč začutiti že pri prejšnjih albumih, denimo na DAMN., ali pa v skladbah, kot je i z albuma To Pimp a Butterfly.

Že v prvih skladbah uvodnega dela albuma lahko slišimo, da se Kendrick zelo odprto sooča s težavami, ki jih prestaja kljub slavi in denarju. Pri skladbi Worldwide Steppers pa se prvič izpostavi Kodak Black. Gre za raperja, ki je bil obtožen tako posilstva leta 2016 kot tudi napada in posedovanja nezakonitega orožja v letu 2019. Skratka, nadvse kontroverzna oseba, ki po vseh pravilih šovbiznisa 21. stoletja ne bi smela najti mesta na tovrstnem albumu. Ampak ga je. Kendrick mu skuša na svoj način pomagati in igrati odrešitelja za vse druge, če tega že zase ne more. Na tej točki lahko vidimo, da je kljub razburjenju poslušalcev nad vključitvijo Kodak Blacka Kendrickov kompleks odrešitelja imel zadnjo besedo.

Definitivno najbolj surov in direkten komad plate je We Cry together. Tu se mu pridruži Taylour Paige, s katero imata petminutni pogovor. Nič takega sicer, če ne bi šlo za pet minut konstantnega izmenjavanja kletvic in žaljenja v karseda surovi obliki. Prvi del albuma se zaključi s skladbo Purple Hearts, ki v primerjavi s prejšnjo skladbo služi kot umiritev. Razlika v intenziteti repanja je neprimerljiva, kar za zaključek morda ni ravno najbolje, vendar dobimo občutek zaključene celote in sprave, na katerega je Kendrick verjetno ciljal.

Ob drugem delu albuma, Mr. Morale, se avtor spravi s seboj in s svetom. Reflektira pretekla dejanja, se z njimi sprijazni in oprosti tistim, ki so mu škodovali. Že v prvi skladbi, imenovani Count Me Out, lahko po nekaj sekundah, z vrstico »one of these lives, I'ma make things right, with the wrongs I've done, thats one of you now«, vidimo, da se je narativ albuma spremenil. Če je v prvem delu z jezo podoživljal toksične dogodke svojega življenja, se v drugem delu z njimi odprto sooči.

Seveda ima tudi drugi del svojo enfant terrible skladbo. Auntie Diaries se dotakne tematike transspolnosti in Kendrickovega soočanja s spolno identiteto njegovega strica. Skladba je naletela tako na odobravanja kot kritike LGBTQ+ skupnosti, saj komad kljub izpostavitvi tematike vsebuje homofobne slabšalnice. To je avtor sicer opravičil z belsko rabo slabšalne besede za temnopolte na njegovih koncertih, vendar je skladba obveljala za kritično točko druge polovice albuma. Mother I Sober se loti let zlorabljanja v otroštvu. V duhu spreminjanja sebe se avtor skozi skladbo odloči biti tisti prelomni člen, ki bo prekinil verigo in zagotovil svojim otrokom boljšo prihodnost.

Skozi celoten album nas spremljajo vokalni sempli, ki se v vsakem komadu izkažejo za dobrodošle. Seznanjeni s prejšnjimi deli Kendricka Lamarja ga kaj hitro prepoznamo po izrazitih jazzovskih vložkih in obsežni uporabi akustičnih inštrumentov. Tu imamo v mislih predvsem klavir, ki se na albumu pojavi kar nekajkrat in ustvari bolj intimno vzdušje. Ravno v klavirskih skladbah pride Kendrickov vokal najbolj do izraza, kar pa se na trenutke ne izkaže za najboljšo idejo. Te skladbe se namreč zdijo površne, saj Kendrickov pevski glas na koncu izpade prazno. Na albumu smo priča tudi mnogim gostovanjem, ki znatno pripomorejo k zvočni sliki. The Alchemist s svojim jazzovsko naravnanim zvokom, Pharrell Williams z bolj gruvi ritmi pa denimo Ghostface Killah, če jih omenimo le nekaj.

Če povzamemo youtube komentatorja; Kendrickov album je kot babičino kosilo. Dolgo časa ga čakaš, vendar se ob prvem grizu vse čakanje povrne. Gre namreč za album, ki deluje bolj zaključeno kot DAMN., saj nam na bolj direkten način predstavi vse probleme in se z njimi hkrati sooči. Tudi glasbeno se vedno bolj odmika od raperskih konvencij. Recimo pri skladbah z bolj trapersko podlago poslušalec pričakuje eno, dobi pa nekaj popolnoma drugega. Prav tako je pri skladbah s spevnimi vokalnimi sempli, ki na trenutke spominjajo na gospelovsko semplanje Kanyeja Westa, od katerih se kmalu in v isti meri spet odmakne. Ravno ta versatilnost Kendricka Lamarja postavi na raperski piedestal 21. stoletja. Besedilno pa tako ali tako vemo, kje smo. Drugo polovico plošče lahko drugače dojemamo tudi kot obisk pri psihiatru, samo da gre za res badass psihiatra, ki veliko preklinja in ima težave, ki si jih mi nikakor ne želimo.