KEVIN DREW: DARLINGS

Arts & Crafts, 2014

Med novonastalimi kanadskimi glasbenimi kolektivi se v preteklem desetletju ni uspelo proslaviti zgolj Arcade Fire. V njihovem zaledju so svoj prostor pod soncem našli tudi Broken Social Scene, zasedba in vrelec kreative iz Toronta, ki ne samo, da je v svojem jedru v različnih obdobjih združevala avtorje, kot so Jason Collett, Leslie Feist, Emily Haines, Amy Millan, Torquil Campbell ali John McEntire, med katerimi so v polju neodvisne glasbe mnogi izmed njih oblikovali odmevna avtorska sodelovanja ali solistične kariere, pod imenom Broken Social Scene Presents so izhajali tudi avtorski izzivi članov, denimo idejnih vodij Brendana Canninga in Kevina Drewa.

Toda od odskočne deske, ki je mnogim kanadskim glasbenikom pomagala priplavati na površje, je v letu 2014 ostalo bore malo. Kolektiv Broken Social Scene je neformalno ugasnil v začetku novega desetletja in tako je napočil čas, da se tudi frontman Kevin Drew dokončno poslovi od njega. Njegova druga solistična plošča Darlings, popkovine s predhodnico Broken Social Scene Presents: Spirit If … tako ne prereže zgolj na simbolni ravni, Drew je glasno, eksperimentalno in močno podprto kitarsko godbo umaknil umirjenim zvokom elektro-akustičnih zvočil in pridušene elektronike.

Korak vsekakor ni bil enostaven. Vnovična dokazovanja pred njim ter videnja sistema delovanja glasbene mašinerije, proti kateri se je pripravljen boriti, nam skozi verz Your soul was distracted/And your vocals were too high … your horrible whining morda celo nekoliko naivno predstavi v skladbi Bullshit Ballad. A slednje lahko jemljemo tudi kot dobro mero samoironije. Na plošči Darlings je namreč veliko prostora namenjenega pridušenemu liričnemu predajanju ljubezni, telesnosti in idealom, rezultat tega pa je veliko bolj osebna, intimna, a hkrati tudi premišljena in osredotočena plošča, znotraj katere Kevin Drew odločno odkriva polje baladnega kantavtorstva. A pri tem Kevin nikakor ne skuša izpasti mehansko. Zanaša se na prostodušnost in tudi v skladbah, kot je v repetitivne ritme oblečen in v ponavljajočo se besedno igro good sex will never make you hollow/good sex will never make you feel clean odet single Good Sex najde trenutek za emocionalno razodetje, pa čeprav zgolj skozi preprost kitarski arpeggio. Tak trenutek se na plošči še nekajkrat ponovi, denimo v hipnotični skladbi You Gotta Feel It ali uvodni akustični skovanki Body Butter.

Drew je ploščo Darlings nalašč zasnoval prostorsko ter spustil medse tišino, da bi lahko poudarjal svojo čutno nrav in sporočilnost. Hipnotičnim ritmom in vokalom v ospredju se tako zgolj priložnostno pridružujejo zvočne impresije kitarskih ali klavirskih tonov, toda kaj, ko se je ob nizanju ponavljajočih se okrnjenih tekstur v umirjenem enoličju moč kaj hitro izgubiti. Četudi izdelanosti skladb ne moremo ničesar očitati, sta prav manko avanturizma ter izbira varnih vzvodov tista, ki plošči Darlings preprečujeta izplutje iz pristana povprečja ter odžirata Drewov avtorski zanos, prav tisti, ki ga spremlja vse od začetkov glasbene poti.