kid606: lost in the game

Tigerbeat6, 2012

Prej ali slej se bržkone vsak kreativec sreča z ustvarjalno krizo. Pri Miguelu Trostu De Pedru alias Kid606-u se je ta pravzaprav pojavila relativno pozno. Za sabo ima že petnajstletno kariero in približno toliko studijskih albumov, s katerimi je vsaj v svoji zgodnejši fazi redno sokrojil in pogosto celo narekoval smernice sodobne elektronske glasbe. No, da De Pedru morda zmanjkuje kreativnega, inovativnega naboja, sta nakazovala že vsaj njegova zadnja dva albuma, ki nista zadovoljila pričakovanj visokih standardov vajenih fenov. V odzivih na obe plošči so prevladovala mnenja, da je De Pedro z njima vstopil v svojo »zrelo« fazo, kar je v prenesenem pomenu pomenilo, da je glasbeno ekstravagantnost iz preteklosti, ki mu je tlakovala pot med elektronske zvezdnike, postavil v kot in prednost dal introvertiranim, intimnim zvočnim kontemplacijam. S tem seveda ni nič narobe, toda glasba je bila preveč povprečna, da bi se obdržala v spominu, zato je Kid606-ova aktualnost začela vidno bledeti. Če naslov nove plošče 'Lost in the game' lahko razumemo v kontekstu njegove prepričljivosti in priljubljenosti, je do podobnega zaključka očitno prišel tudi sam. Žal pa tudi z novo ploščo zagotovo ne bo obrnil tega trenda.

Album 'Lost in the game' je preprosto nadaljevanje izraza, ki se ga je De Pedro lotil na prejšnjih dveh albumih, in ne ponudi tako rekoč nič novega. Še več, pojavi se celo vtis, da so nove skladbe pravzaprav le še bolj bleda slika njegovega aktualnega izraza, ki ga skozi prizmo ponovnega vzpona zanimive, avanturistične glasbe lahko interpretiramo kot nekakšen nostalgičen odmev na elektronsko produkcijo izpred desetih let in več. Na pol ambientalna, sintetična dronanja v spomin prikličejo post-rockovsko atmosferičnost. Zadržana lomljena ritmika se podobno kot tudi sicer povsem spodobno ukrojena melodika naslanja na zapuščino IDM-a iz devetdesetih. Vračanje h koreninam samo po sebi sicer ni nekaj nujno vprašljivega, toda De Pedro iz njih ne izlušči nobenega presežka, niti jih ne rekontekstualizira. Skladbe iz spomina uidejo že po prvem poslušanju, tam pa jih ne usidra niti ponoven posluh. V najboljšem primeru je plošča 'Lost in the game' s svojo zadržanostjo glasba za »background«, to pa je hkrati pravzaprav tudi njena edina dodana vrednost. Je nekakšno diametralno nasprotje pretencioznosti, ki priložnostno smeti tudi aktualno elektronsko produkcijo, a je to premalo, da bi se Kid606-ov nov album dvignil iz medle povprečnosti.

Bolj kot vprašanje o tem, ali bo album ponovno dvignil De Pedrovo priljubljenost, je zato na mestu vprašanje, ali od njega v bodoče sploh še lahko pričakujemo ponoven glasbeni presežek. Trenutno ni prognoza prav nič obetavna, toda hkrati De Pedru vendarle še ne kaže postavljati epitafa. Nenazadnje je svoje glasbeno mojstrstvo v preteklosti dokazoval z albuma na album.