King Gizzard & the Lizard Wizard: K.G.

Flightless, 2020

Že leta govorimo o razpadanju glasbenih žanrov oziroma o rušenju zidov med njimi. Sprva se je to izražalo v enostavnih kombinacijah med ustaljenimi žanri, to kombiniranje pa se je čez leta razvilo v zvijanje in manipuliranje samih žanrskih gradnikov. Meje so postale meglene in vsaka zvrst lahko ima neskončno podzvrsti, ki si jih deli z drugimi bližnjimi ali oddaljenimi zvrstmi. Zaradi tega so se tu pa tam začeli izoblikovati specifični zvočni balončki in z njimi zanimive glasbene scene. Še pogosteje pa se posledično soočamo z zmedenostjo ob opisnicah, ki se v promocijskih tekstih pojavljajo ob imenih bandov, kot na primer ob domači indie pop rock disco punk zasedbi Koala Voice. Navigiranje po labirintu žanrskih oznak skratka postaja vedno bolj zblojeno in nehvaležno. Vendar če si upamo prijeti nit in se podati vanj, nas bo v sredini pričakalo mitološko bitje, ki sliši na ime King Gizzard & the Lizard Wizard. 

Avstralski šesterec, ki je bil do nedavnega odhoda Erica Moora, polovice njihovega značilnega bobnarskega tandema, sedmerec, bi prej kot z grško mitologijo povezali z znanstveno fantastiko. Univerzum, ki so ga v desetih letih delovanja zgradili in je redno označen kot Gizzverse, sedaj sestavlja že 16 studijskih izdaj in vsako izmed njih je najlažje opisati z drugačno žanrsko označbo. Dosedanji Gizzardov modus operandi je bil z vsako izdajo spopad z novo zvrstjo ali konceptom, kar se je v kombinaciji z bendovim izredno visokim nivojem surove glasbene sposobnosti izkazalo za zmagovalno formulo. Kljub raznolikosti v diskografiji se je začel vzpostavljati specifičen zven, ki se je vsa leta kuhal v ozadju in počasi iz albuma v album pronical v ospredje. Nekateri mu pravijo lizard rock, drugi amalgamacija vsega, kar je prišlo prej. Važno je, da je to glavni koncept njihovega šestnajstega albuma K.G.

K.G. na prvi pogled deluje zgolj kot nadaljevanje enega njihovih bolj izstopajočih albumov - prvega od petih, izdanih v hiperproduktivnem letu 2017 - Flying Microtonal Banana. Zanj so fantje predelali kitare tako, da so dodali ekstra prečke in s tem razdelili tone ter odklenili možnost mikrotonalnosti. Povezanost albumov potrjujeta tudi očitna označba volume 2 na naslovnici in znano pihljanje uvodnega komada K.G.L.W., ki je enako tistemu na Flying Microtonal Banana. Vendar K.G. ni zgolj nadaljevanje, gre namreč za prvi obsežno gizzardski album, ki kombinira boljše elemente zasedbe in črpa inspiracijo iz vseh njihovih preteklih del.

Slišimo lahko odmeve toolovske progresije in ritmično poigravanje, s katerim so se Gizzardi soočali v Poligondwanalandu. Na podoben način lahko popredalčkamo komade na individualni ravni. Folkovsko obarvano baladico Honey bi pripisali plati Paper Mâché Dream Balloon, zabavno bluzovsko vižo o problematiki onesnaževanja Straws In The Wind pa izdaji Fishing For Fishies. Album se konča s komadom The Hungry Wolf Of Fate, ki je ostal z njihove lanske thrash metal plate Infest The Rats’ Nest, a je za aktualno izdajo doživel dobro dozo preoblikovanja. Vsi na papirju zelo različni komadi znotraj celote delujejo izredno dobro še posebej zaradi odlične produkcije, za katero je odgovorna glavna kreativna gonilna sila zasedbe, primarni vokalist in kitarist Stu MacKenzie. Prostor med komadi je dobro zapolnjen, en komad se lahkotno zliva v drugega, kar nedvomno pripomore h kohezivnosti celotnega izdelka. 

King Gizzard & the Lizard Wizard se tokrat torej ne zgledujejo po drugih zasedbah ali žanrih, temveč se bistveno navezujejo na same sebe, na svoj lasten opus. Ta poteza obrodi tudi nekatere zvoke, ki jih od zasedbe do sedaj še nismo slišali, kot turško zveneč disko hitič Intransport, v katerem vlogo glavnega vokala pravzaprav primarno prevzame kitarist zasedbe Joey Walker. Sama postavitev članov, še posebej v procesu snemanja komadov, je izredno fluidna, edina prava stalnica je nadnaravno bobnanje Cavsa. Na lastno delo se ne navezujejo zgolj stilsko, ampak dostikrat tudi veliko konkretneje z rifi, ki jih bodo gizzheadi zlahka prepoznali. Zdi se, da je vsaj nekaj komadov nastalo iz starih jammov. Možno pa je, da so občasni rifi, ki so spremenjeni ravno toliko, da so drugačni, zavestna poteza benda, da album K.G. temeljiteje zasidrajo v širši kontekst Gizzversa.

Izdaja sede na zanimivo mesto v diskografiji Gizzardov. Absolutno ni najboljša vstopna točka za nove poslušalce. To mesto še vedno zaseda I’m in Your Mind Fuzz ali katerikoli album, ki je žanrsko najbližji okusu potencialnega fana. K.G. je za tiste, ki spremljajo skupino že dlje časa in ki jim je nekoliko nenavadna sestava plate intuitivna. Tu naletimo na problem, saj spremljevalci benda pri zasedbi pogosto cenijo prav noviteto, dejstvo, da ne vedo, kaj lahko pričakujejo od nove izdaje in s katerim zanimivim žanrom ali konceptom se bodo tokrat soočili. Vedno pa velja glavno dejstvo Gizzardov: če komu album ni všeč, je nov že za naslednjim vogalom. K.G. je v določenih aspektih presežek, v drugih pa nekoliko razočara. Vsekakor je ključen za razumevanje King Gizzard & the Lizard Wizard in zato lahko ponosno nosi prvi dve začetnici imena skupine.