King Krule: Man Alive!

XL Recordings, 2020

Moderni svet je poln pasti in zank, ki jih spoznavamo sproti, povezanih težav pa se žal pogosto zavemo šele po tem, ko smo se že ujeli in je že prepozno. Svet in ljudje smo povezani na nerealno visoki ravni, bolj kot si bi kadarkoli v še nedavni preteklosti sploh drznili sanjati. Sicer klišejsko, pa vseeno – radi rečemo, da je vse kolektivno znanje človeštva danes oddaljeno le par klikov. Paradoksalno pa smo si kljub vsem inovacijam, ki nas navidezno združujejo, med seboj vse bolj oddaljeni – naplavilo je še toliko več novih težav, ki jih razumemo kot probleme modernega sveta; probleme, s katerimi se na svoji novi plati direktno sooča tudi rjoveči pesnik betonske džungle Londona, King Krule. Ta psevdonim oziroma projekt Archyja Marshalla ne bi smel več zahtevati posebnih predstavitev. Koščeni rdečelasec z nenavadno globokim glasom in veliko prezenco namreč že od malih nog živi na svetovnem odru. Že kot Zoo Kid je izkazal visoko raven zrelosti, do danes pa je svoj glasbeni izraz kot King Krule le še nadgradil. Upravičeno se praskamo po glavi, ko se zavemo, da se ukvarjamo z glasbenikom, ki jih šteje zgolj 25 in v letu 2020 izdaja že svoj tretji studijski album.

Man Alive! je popularni vzklik presenečenja, šoka ali osuplosti. Kot naslov tretjega albuma King Krula si ga lahko razložimo kot posledico avtorjevega spoznanja, da njegovo lastno življenje ni normalno in ni zdravo. »Such a funny life I lead,« ponavlja, ko se iztekajo zadnje minute plošče. Ponavljanja se Marshall na novi plošči posluži izredno pogosto. Ob zvočni preobremenitvi razštelanih kitar ter v burne reverbe zakopanih ostalih inštrumentov nam avtor s takšnimi reiteracijami v glavice zabija sporočila svojih komadov. V namen povezovanja skladb, pa tudi ustvarjanja določenih vzdušij in tvorjenja celote, pogosto slišimo posnetke raznih telefonskih piskov, šumov in seveda takšnih pogovorov. Plošča je polna samoreflektivnih besedil in premišljene, sporočilom komplementarne glasbe, ki se elegantno steka v sila dobro zastavljeno konceptualno celoto. Takšne konsistence smo z Archyjeve strani pravzaprav že vajeni z njegove kritiško cenjene prejšnje plate The OOZ, ki je bila ravno v tej točki deležna tako pohval kot graj. The OOZ je res deloval kot dobro osmišljena celota, a je v takšen namen Marshall preveč žrtvoval v samih komadih. Bila je to konceptualno močna plata z večinoma pozabljivimi komadi, ki niso zares delovali zunaj konteksta celote albuma. S skoraj pol krajšim Man Alive! pa je avtor uspešno odrezal nekaj tega špeha in nam zdaj predstavlja konceptualno enako močan, a bolj zgoščen izdelek – s komadi, ki dobro delujejo v kontekstu plate, hkrati pa stojijo tudi na lastnih nogah.

Marshall torej z novo ploščo nadaljuje v smeri, ki jo je radikalno zastavil že na prejšnji plati. Na Man Alive! stilistično ne tvega preveč, svojo zdaj že prepoznavno melanholično mešanico post-punka, indie rocka, jazza, soula in R'n'B-ja še bolj premesi in raztegne ter ustvari nove odvode lastnega zvoka, ki pa je še vedno nezgrešljivo njegov. Evolucijo v zvenu, ki smo je s Krulom deležni, je težko primerjati s sodobniki, vsaj v celovitem smislu, lahko pa bi denimo njegovo pogumno rabo disonance, s katero poudarja nelagodje in tesnobo v besedilih, primerjali z avstralskimi Tropical Fuck Storm. Ob tesni vezi med besedili in inštrumentali s plošče seveda ne smemo pozabiti drznosti v samem miksu. Dobro premišljena lo-fi estetika skozi celo plato konsistentno polni zvočni prostor, hipno izstopanje različnih inštrumentov pa prispeva k razgibanosti novih zvokov, ki jih Marshall raziskuje v posameznih komadih. Tako denimo v komadu Comet Face delujeta postavitev bas kitare v ospredje ali metamorfoza vzklika v solo saksofonski part.

Kljub izraziti meri melanholije, ki smo je z Marshallom že vajeni, gre kljub vsemu za najbolj optimistično ploščo v avtorjevi diskografiji. Tekom poslušanja smo na trenutke deležni bliskov luči na koncu metaforičnega tunela, katerega stene ves čas vleče skupaj. Man Alive! bi skoraj lahko ločili na dva dela. V prvem se Marshall sooča s težavami, ki so v veliki meri posledice sodobne preobremenitve z informacijami, stresnih potovanj in zlorabe drog. Nekje po polovici, ko se tempo plošče nekoliko umiri in telefonske pogovore zamenjajo oddaljeni odmevi ceste, pa Marshall svoj fokus preusmeri navzven, k drugim. Čez lok plošče, kolikor koli abstrakten že je, tako vseeno dosežemo neke vrste razrešitev.

Man Alive! je torej kompleksen album, poln nians, do katerih se je sprva zaradi zvočne preobremenitve težko prebiti, vendar je to v neki meri nujen del konceptualne, tematske linije plošče. Šele po več poslušanjih album slišimo kot tak, kakršen res je. In kar je, je preprosto – moderna mojstrovina. King Krulu na njej uspe naskočiti zelo aktualne probleme sodobnosti, ne da bi zapadel v njene klišeje. Man Alive!