King Midas Sound: Solitude

Cosmo Rhythmatic, 2019

V letu 2009 objavljen prvenec Waiting For You..., s katerim se je zasedba King Midas Sound znašla na obronkih takrat priljubljenih atmosferičnih elektronskih dubovskih muzik, smo na Radiu Študent uvrstili med deseterico najboljših plošč tistega leta. Hvalospeve so plošči pisali tudi številni drugi mediji, s poudarkom, da gre za eno najbolj dostopnih plošč v karieri cenjenega britanskega producenta Kevina Martina. To je bil skozi prizmo tega, da je imel Martin takrat za sabo že dve desetletji ustvarjanja, nepregledno množico plošč z različnimi projekti in žanrska vijuganja med free jazzom, industrialom, rapom, dubom, elektroniko in dancehallom, zgovoren in hkrati upravičen argument. Ja, zdelo se je, da se je Martin v družbi pogostega sodelavca, vokalista in poeta Rogerja Robinsona ter japonske vokalistke Kiki Hitomi s King Midas Sound morda naposled odločil unovčiti svoje bogate izkušnje. No, že z naslednjo, leta 2015 objavljeno ploščo Edition 1, ki jo je trio posnel v navezi z dunajskim elektroakustikom Fenneszom, je nato postalo jasno, da Martin projekta ne vidi kot sredstva za doseg širšega občinstva. In to zdaj potrjuje tudi nova plošča, ki King Midas Soundu razen s strani dežurnih depresivnežev verjetno ne bo prinesla velikih lovorik. Če že, morda nagrado na najbolj nevalentinovsko ploščo, objavljeno na valentinovo.

Glasba / RŠ intervju

king midas sound

Vrhunski atmosferični elektronski dub iz londonskega podtalja

Goran Kompoš

 / 13. 12. 2013

To, da zasedbo zanima vse kaj prej kot ugajanje na prvo žogo, je sicer postalo jasno že kmalu po izidu prvenca. Ko smo Martina in Robinsona pred njunim nastopom v Ljubljani leta 2013 vprašali, kaj si mislita o dostopnosti prve plošče, je bil njun odgovor nedvoumen; »s svojim novim materialom zagotovo ne bomo padli v to kategorijo«. Po apokaliptičnem zvočnem napadu, s katerim sta nato pretresla temelje Channel Zera, dodatna pojasnila niso bila potrebna. Očitno je bilo, da se King Midas Sound ne nameravajo zapirati v okvire, ki so si jih postavili z odmevnim prvencem, temveč da bodo z njim sledili raziskujočim, avanturističnim logikam številnih drugih projektov vseh treh članov. Kar pa ne pomeni, da z vsako novo ploščo dobimo povsem nov King Midas Sound. Čeprav so te stilsko različne, je trio na vseh treh do sedaj objavljenih ploščah pustil nekaj zelo otipljivo svojega. V povsem tehničnem smislu najprej seveda prepoznavna vokala Robinsona in Hitomi ter Martinov, vsaj v zadnjem desetletju, zelo značilen producentski pristop. Toda King Midas Sound ni le očitna zloženka njegovih treh članov. Mnogo tehtnejši je njihov skupinski izraz, s katerim odstirajo temačnejše plasti človeške psihe, v čemer ne izpadejo kot dežurni hipsterski depresivci, temveč kot zreli ljudje, ki znajo izvrstno uglasbiti najzahtevnejše življenjske preizkušnje. Nič drugače ni s ploščo Solitude, ki sta jo ob odsotnosti Hitomi posnela le Martin in Robinson. Ni se težko strinjati s tistimi, ki jo vidijo kot uglasbeno psihološko študijo.

Na tematiko novega Robinsonovega in Martinovega razmisleka deloma namigne že naslov plošče - samota oziroma osamljenost, še bolj pa ga okrepijo reference na poezijo Sylvie Plath in Charlesa Bukowskega. Pri Bukowskem si Robinson za svojo interpretacijo celo izposodi pesem Bluebird, ki pronicljivo sooča mačizem in bolestno skrivanje čustev. Robinson in Martin z razkrivanjem čustev nimata težav. Tistih najglobljih, ki človeku ostanejo po razpadu partnerske zveze, ko ostane sam s sabo, bolečino in s spomini na ljubljeno osebo. Brez patosa in iskanja krivde, le z introspektivnim vpogledom v to, kar je bilo in kar je ostalo. V omenjenem intervjuju za Radio Študent je Robinson med drugim povedal, da ga pogosto bolj kot pomen zanima zvočnost posameznih besed. Za ploščo Solitude je očitno, da ga zanima oboje, in to v podobi izkušenega spoken word poeta. Nasproti mu z izjemnim posluhom za izpoved, z elektronskim minimalizmom, skrčenim le na brneče teksture in tesnobno atmosferičnost, pride Martin. Brez zvočnih ekscesov, s cinematično senzibilnostjo, ki je slišati kot podaljšek Robinsonovih besed. Ja, s ploščo se tako tesno ujameta, da je slišati kot delo enega avtorja, ob čemer poslušalca bolj kot sam avtor zanima njegova izpoved. Solitude je v smislu nakazane disekcije psihološkega opustošenja in temu primernega razpoloženja zahtevno poslušanje, a poslušalca ne pritisne ob tla. No, morda ga, a ta poslušalec se ne želi upreti.