Klotljudi: Fašizam ljubavi

Krava 22, 2021

Na radar beograjske alternative se vrača hrupna druščina z imenom Klotljudi. Bend je aktiven že osmo leto, s svojim drugim albumom Fašizam ljubavi pa stopa v ospredje pozornosti srbske alter rock scene. Prvenec Svi oće voće so izdali leta 2016 v samozaložbi in z njim predstavili svoje distorzično ojačane rife in surrealistične napeve. Z novim albumom pa razširjajo zvok in nameravajo, tako se zdi, razširiti poslušalstvo tudi na tiste, ki cenijo neopsihedelične godbe. Vsaj danes tudi gorvodno po Savi, v Ljubljani, na valovih Radia Študent.

»Klot« v srbščini pomeni nezačinjen, basic, tako kot v besedni zvezi »klot pasulj«, ki ima samo najosnovnejše sestavine. S to interno referenco se umestijo neposredno v množico slehernikov Balkana in s prstom pokažejo na svojo ciljno publiko; zanje so trendi zahodne glasbe manj važni od razvoja scene v domačem okolju. Pri tem niso edini. Pred desetimi leti so v webzinu Popboks pisali o tako zvani »novi srbski sceni«, ki naj bi jo proti koncu 2000-ih vzpostavili uspešni alter rock bendi, med drugimi Repetitor, Goribor, Petrol in Nežni Dalibor. Čeprav je scena kot taka že davno izzvenela, pa niša srbskega alternativnega rocka, ki jo je razprla, še naprej privablja nove izvajalce. Danes jo vestno zapolnjujejo bendi druge generacije, če si dovolimo tak rodovnik. V to nišo uvrščamo Gazorpazorp, Dogs in Kavala in podobne, pa tudi danes obravnavane Klotljude.

Krivično bi bilo sicer govoriti le njihovi pripadnosti neki sceni in zanemariti njihovo svojskost, saj je očitno, da si kot pravi alternativci zanjo prizadevajo. Klotljudi komade gradijo okoli vulgarnih kitarskih ali bas linij, podobno kot njihov stric Repetitor, le da z manj strogosti, to se pravi, še bolj nemarno in hrupno. Vokalist in umetniški vodja Milan Stevanović poleg baritonskega petja pamet soli tudi v polgovorjeni besedi, v slogu Marka E. Smitha iz The Fall. V vokalnem slogu pridigarjev absurda se z drugimi vokalisti poslužujejo različnih besednih in glasovnih iger, opazimo pa tudi simbolizem, s katerim bend kaže hrbet preteklosti: reka Neretva ni več kraj partizanskih bitk, fašizem pa ni okupator Jugoslavije. To ni muzika, ki bi na plečih nosila težo tradicije začetnikov jugoslovanskega postpunka, temveč ima pred očmi tukaj in zdaj.

Sedanjosti Klotljudi seveda ne doživljajo na suho, trezni. Psihedeličnost dosežejo z uporabo davno pozabljenih barv MIDI-zvokov, tako da zvenijo tudi kot stare češkoslovaške risanke – v komadu Samo se umiješ – ali celo kot glasba iz RuneScape – v Vampir AB. To včasih zveni ceneno, tudi ob siceršnjih lo-fi aranžmajih albuma. Drugič, denimo v komadih Boja Neretve in Jozef Heler, pa ustvarijo pristno natripan psihedeličen občutek. Na albumu je nasploh moč opaziti toliko različnih stilov, da lahko kar podvomimo, da gre še vedno za isto skupino. In delno upravičeno – med snemanjem in igranjem se je sestava sodelujočih namreč menjala. Ne drznemo si sklepati o vzročnosti, a na albumu je pristalo marsikaj, od kratkih in igrivih komadov do manj posrečenih poskusov, med katerimi prednjači zmešnjava bluesenja z naslovom Muflon.

Žižek je nekoč provociral, da je ljubezen fašistična, saj nujno vzpostavlja razliko med ljubljenimi in tistimi, ki to niso – nedvomno v povezavi z izjavo Benedetta Croceja, da je v osrčju fašizma pravzaprav ljubezen do Italije. Toda pričujoči album je bolj podoben liberalni demokraciji: je preveč raznolik, da bi lahko pretendiral na homogenost svojih raznolikih komadov, oziroma se ponaša ravno s to raznolikostjo. Vseeno pa nas je zadnjih nekaj let naučilo, da lahko še tako liberalna demokracija v dovolj hudi krizi zdrsne skrajno desno. Tudi na albumu se ob robu sožitja različnih komadov izrisuje nekakšna meja tolerance njegove raznolikosti, ki je nismo pripravljeni prestopiti. Ob preizkušnji albuma torej lahko onstran te meje pokažemo na njegove črne ovce, na njegove Muflone, in jih okrivimo za to, da album ni boljši.

Na plošči torej najdemo vulgaren, v Pirjevčevem smislu morda kar straniščni pristop k nekaterim komadom, drugi pa delujejo tehnično in kompozicijsko bolj dovršeno. Kot bi nam ustvarjalci s Stevanovićem na čelu želeli dati vtis, da med njimi ne vidijo razlik – vsaj ne takšnih, ki bi bile pomembne – in nas pozivali, naj izdelek doživimo kot intencionalno umetniško delo. Takšen pristop vabi k pozornejšemu poslušanju, da bi ja ugotovili, »šta je pesnik hteo da kaže«. Ko tako seciramo, pa na trenutke ugotovimo, da iščemo nekaj, česar preprosto ni tam. Pri plošči cenimo številne dobre komade, precej manj pa njeno nezaokroženost. Fašizam ljubavi je zato album, ki si ga bomo še kdaj zavrteli – a ne bomo poslušali celega, od začetka do konca, temveč bomo kakšne komade preskočili, pri kakšnih pa bomo tolkli po replayu.