Kondi Band: Salone

Strut, 2017

O plošči, ki jo predstavljamo v tokratni Tolpi bumov, veliko povedo že njen naslov, skupno ime njenih avtorjev in založba, pri kateri so jo založili. Salone je slengovsko ime za zahodnoafriško državo Sierra Leone ali pa pridevnik, ki označuje sierraleonsko poreklo. Kondi je sierraleonska različica mbire oziroma palčnega klavirja. Strut pa je britanska založba, specializirana za odkrivanje pozabljenih draguljev raznoterih (afriških) plesnih izpeljank in starošolskega hiphopa, ter promotor navez afriških in zahodnjaških glasbenikov. Ja, dolgometražni prvenec Salone dvojca Kondi Band, ki so ga pri Strutu okarakterizirali kot afro-elektronski projekt, v katerem skupni imenovalec najdeta sierraleonska akustična tradicija in logika global bassa, se po svoji zasnovi znajde v množici aktualnih afro-zahodnjaških glasbenih hibridov, ki osvajajo britanske, evropske in ameriške klube. Se pa hkrati angažirano loti tudi vprašanja glasbene oziroma kulturne apropriacije, ki je neločljivo povezana tudi ali pa prav s tovrstnimi glasbenimi hibridi.

Osrednjo vlogo v dvojcu ima Sorie Kondi, sierraleonski mojster mbire oziroma kondija in pevec, ki se je z glasbo začel ukvarjati po tem, ko zaradi slepote ni mogel pomagati pri družinski poljedelski dejavnosti. Preselil se je v Freetown, tam izpopolnjeval svoj z elektrificiranim zvokom kondija zaznamovan izraz in objavil pet solističnih plošč. Lani so pri založbi Strut objavili tudi pregledno zbirko njegove glasbe z naslovom The Freetown Tapes 2006-2016, že slabo desetletje pa so njegove skladbe na posluhu pri Boimu Tuckerju alias Chiefu Boimu, ameriškemu producentu sierraleonskih korenin, sicer specialistu za global bass glasbo. Ta je preko staršev, imigrantov iz Sierre Leone, v stik z raznoterimi afriškimi glasbami prišel že v otroštvu, toda menda ga zato, ker jih je povezoval s starejšimi ljudmi, takrat niso preveč zanimale. Povsem drugačen vpogled pa je dobil, potem ko se je z ameriškega midwesta preselil v San Francisco in tam naletel na križance afriških in elektronskih muzik, ki so bili bližje kulturi njemu razumljivega hiphopa. Začel je didžejati in producirati svojo glasbo, leta 2007 pa je za eno od skladb Sorieja Kondija, na katero je naletel med brskanjem po YouTubu, naredil remiks. Ta je na dober odziv naletel med poznavalci global bassa, Tucker pa se je kmalu znašel med didžeji in producenti iz newyorškega kolektiva in založbe Dutty Artz, ki sta jo pred desetletjem formirala DJ / rupture in Matt Schell, bolj znan kot Matt Shadetek. Poslanstvo kolektiva močno sloni na aktivizmu, s katerim opozarjajo in na svoj način rešujejo problem kulturnega izkoriščanja, kot ga prakticira glasbena industrija. Tuckerjevo sodelovanje s Soriejem Kondijem je bilo le še formalnost, ki se je lani najprej materializirala v obliki skupne male plošče Belle Wahallah, čez nekaj tednov pa se bo še z dolgometražnim albumom Salone.

Aktivistična načela kolektiva Dutty Artz oziroma Tuckerja, ki poudarek dajejo glasbenim posebnostim lokalnih glasbenikov in skupnosti, se že na prvi posluh razkrijejo tudi ob poslušanju albuma. (Zvočno) podobo skladb namreč močno narekuje Kondijev palčni klavir, med tem ko so Tuckerjevi elektronski elementi bodisi pomaknjeni v ozadje bodisi so zelo subtilno vpeti v skupen izraz. Zdi se celo, da so elektronska teksturiranja pravzaprav le podaljšek Kondijevega akustičnega zvoka oziroma nekakšno povečevalno steklo, pod katerim na prvi posluh suhoparen zvok mbire zaživi v vseh svojih niansah. Ja, elektronskim zanesenjakom bi najbrž godilo nekaj manj Tuckerjeve zadržanosti. Večkrat se namreč pojavi občutek, da skupen izraz obeh glasbenikov ne izživi svojega polnega potenciala, še toliko bolj, če si za referenco izposodimo nekatere aktualne house in bass pojave z različnih koncev afriškega kontinenta. Toda po drugi strani je Tuckerjevo spoštljivost pač treba razumeti (tudi) skozi prizmo njegovega aktivizma. Ne gre namreč za izraz, katerega namen je vpeljevanje novih (klubskih) trendov, pač pa za logiko, ki si za enega ključnih ciljev postavlja širjenje glasbene pestrosti in aktivno ozaveščanje glasbenih odjemalcev. Bodisi o problematiki glasbenega izkoriščanja ali pa s Kondijevimi besedili o eksistencialnih življenjskih vprašanjih. Seveda pa to ne pomeni, da se glasba Kondi Banda ne bo dobro znašla na marsikaterem klubskem plesišču, kar ne nazadnje potrjujejo tudi vse odmevnejši klubski dogodki ekipe Dutty Artz, na katerih sorodna glasba dobiva vse več pozornosti. Že prihodnji teden bomo plesno učinkovitost Kondi Banda lahko preverili tudi na festivalu Druga godba, več informacij o Tuckerjevih strategijah pa iz prve roke lahko slišite že jutri zvečer v terminu DJ Grafitov.