Krust: The Edge Of Everything

Crosstown Rebels, 2020

Ko je Goldie pred dobrima dvema letoma po skoraj dvajsetletnem premoru objavil nov album, je bilo že vnaprej jasno, da bo deležen velikega pompa. Podobno je bilo že pred izidom novega Krustovega albuma, njegovega prvega po štirinajstih letih, bolj ali manj jasno, da iz tega nihče ne bo delal kakšne velike zgodbe. Na prvi pogled obeh drum & bass oziroma jungle pionirjev morda sploh ne bi smeli omenjati v istem kontekstu, pa vendar je bilo v devetdesetih, ko sta privihrala na sceno, med njima veliko podobnosti. Oba sta pustila neizbrisen pečat v razvoju drum & bassa, oba sta preizkušala njegove meje, oba sta se znašla celo v mainstreamu, ne nazadnje pa sta že leta 1994, ko je Krust skupaj z dolgoletnim sodelavcem Ronijem Sizom posnel remiks za Goldijev komad Inner City Life, tudi uradno sodelovala.

Že v drugi polovici devetdesetih sta nato oba krenila vsak v svojo smer. Goldie se je pogosteje kot v glasbenih medijih začel pojavljati v družabnih kronikah, posvetil se je igralski karieri in zganjanju neumnosti v resničnostnih šovih. Na drugi strani pa se je za Krusta zdelo, da se udobneje počuti v senci Siza, s katerim sta po izjemnem uspehu kultne plošče New Forms naslednjih sedem let preživela na turnejah, dokler ni Krust okoli leta 2006 glasbene kariere postavil v kot ter začel po britanskih kolidžih in univerzah predavati o kreativnosti. Priložnostno je sicer še objavil kakšen komad ali remiks, toda do leta 2016, ko sta s Sizom ponovno obudila kultno založbo Full Cycle, ki je bila v devetdesetih središče bristolskega drum & bass dogajanja, ni bilo nobenih znakov za to, da se bo Krust spet resno posvetil glasbenemu ustvarjanju. Da med dolgim premorom ni zarjavel, je nato dokazal z izvrstno malo ploščo, ki jo je leta 2018 objavil pri založbi 31 Records Doca Scotta, to pa zdaj potrjuje tudi z novim albumom The Edge of Everything. Ta v osnovi še vedno sloni na drum & bassu, toda kot smo pri Krustu vajeni, se spet spogleduje tudi s številnimi drugimi elektronskimi podžanri.

Ja, eklektičnost ima Krust – podobno kot mnogi drugi Bristolčani – zapisano že v svoji DNK. Po tem, ko ga je sredi osemdesetih prevzel pojav hiphopa, so s prijatelji začeli vrteti glasbo na zabavah v bližnji šoli, nato pa so po vzoru takrat zelo dejavnega kolektiva Wild Bunch, poznejših Massive Attack, začeli postavljati lastni sound system in nazadnje še producirati lastno glasbo. V začetkih je bil to nov bristolski zvok, downtempo, iz katerega se je nekoliko pozneje razvil triphop, pri tem pa je bil kolektiv tako uspešen, da se je ena od prvih skladb, ki jo je objavil pod imenom Fresh 4, že leta 1989 znašla na devetem mestu britanske lestvice singlov. Nepričakovan uspeh jih je pripeljal pod okrilje velikanke Virgin, ta pa jih je nato za dve leti povabila v London, da bi tam posneli novo ploščo. Zaradi kreativnih razhajanj med bendom in založbo nove plošče nazadnje ni bilo, zato se je kolektiv vrnil v Bristol, tam pa s pridruženim Ronijem Sizom začel na noge postavljati novo znamko Full Circle Records, ki so jo pozneje preimenovali v Full Cycle Records. Zaradi pojava plesne elektronske glasbe in rejvov v zgodnjih devetdesetih je kolektiv tudi sam začel zviševati tempo svojih breaksov, dokler s svojo izpeljanko drum & bassa ni postal resen tekmec takratnih londonskih producentov. Nekaj Krustovih klubskih rezov je dobilo prostor v tako rekoč vsakem DJ-setu, postal je eden ključnih stebrov bristolskega drum & bassa, naslednji veliki komercialni uspeh pa jim je prinesla plošča New Forms iz leta 1997, s katero so si pod poveljstvom Siza pridelali nagrado mercury za najboljši britanski album ter podpisali pogodbo z Def Jam za ameriški trg.

Krust je bil nato precejšnje pozornosti deležen tudi zaradi dolgometražnega solističnega prvenca Coded Language leta 1999, predvsem po zaslugi MTV-ja, ki je spot za naslovni komad, v katerem je svoj glas posodil ameriški poet Saul Williams, vrtel do onemoglosti. Krust je z drzno kombinacijo breaksov, hrupa, nastavkov klasične glasbe, industriala, predvsem pa mogočnih basovskih linij takrat dal vedeti, da je verjetno on najradikalnejši producent v kolektivu Full Cycle oziroma Reprazent. Vedno sta ga zanimali predvsem avtentičnost in izvirnost, to pa je hkrati pomenilo, da se je s svojo glasbo vse bolj oddaljeval od smernic takrat popularnega drum & bassa. Nič drugače ni niti z novo ploščo, ki je po svoji logiki denimo bliže aktualnemu bristolskemu drum & bass posebnežu Om Unit kot pa tisti popularnejši struji, ki še vedno prisega na izvirne in izprane obrazce.

V tem pogledu bi Krustovo vrnitev lažje kot v sfero drum & bass producentov postavili v krožek britanskih elektronskih veteranov, kot sta Aphex Twin in Autechre, ali pa spet zelo aktivnega Amona Tobina. Torej v kategorijo producentov, ki sicer ne tajijo svoje preteklosti, a so hkrati povsem predani kontinuiranemu razvoju svojih značilnih izrazov, pri čemer poudarek vedno namenjajo inovativnosti. Plošča The Edge of Everything je logična nadgradnja Krustovih prvih dveh dolgometražcev – to, da je od takrat minilo petnajst oziroma dvajset let, pravzaprav ni pomembno. Očitno je, da ga bolj kot postavljanje novih smernic v drum & bassu, od katerega se je med tem že tako ali tako distanciral, zanimata piljenje in razvoj lastnega izraza, tako s povsem tehničnega studijskega vidika kot tudi skozi prizmo stilskega raziskovanja. Ob vzorcih drum & bassa se temeljito loti še drona, ambienta, house pritiklin, mojstrsko oblikovanega bassa in radovedne elektronike po vzoru prej omenjenih Warpovih velikanov, vse skupaj pa z monologoma Martina Scorseseja in Michaela Williamsa konceptualno zapakira v cinematičen narativ skoraj hitchcockovskih zvočnih suspenzov. Predvsem zaradi grajenja apokaliptične, distopične atmosferike je umestna tudi primerjava s kultnim elektronskim in drum & bass posebnežem Christophom De Babalonom, ki se je zaradi svoje radikalnosti znašel celo pod radarji tistih bolj odprtih sledilcev elektronskih muzik. Katero nišo bo z novo ploščo nagovoril Krust, bo pokazal čas, je pa že na prvi posluh očitno, da gre za povsem drugačen comeback, kot je bil tisti Goldiejev pred dvema letoma. Med tem ko se je kontroverzni zlatozobež namenoma nostalgično vrnil v svojo preteklost, se v primeru Krusta nasprotno zdi, da z novo ploščo začenja svoje novo poglavje.