Krzta: Żółć.Niszczenie.Zgliszcze

Piranha Music, 2021

Pred nekaj dnevi je četrto obletnico izida svoje plošče The Dusk In Us obhajala zasedba Converge, ki kani kaj kmalu izdati novo ploščo v sodelovanju z glasbenico Chelsea Wolfe. Prva dva singla s prihajajoče plate sta del poslušalstva morebiti razočarala; vse skupaj namreč zveni malo preveč melodramatično. Z olajšanjem lahko trdimo, da tega ne moremo več reči za poljski sludgersko-nojzerski mathcore trio Krzta.

Uporabi izraza »mathcore«, mogoče še posebej širšega termina »metalcore«, se komentatorji glasbe zelo radi izognejo v velikem loku. Še raje se upravičeno ognejo tej glasbi sami, če je pretirano progresivna, pretirano melodična, presproducirana in predvidljiva, kadar torej sede bolj v mainstream, kot denimo pred približno petnajstimi leti, ali je po drugi strani kar preveč dodelana in tako marsikomu nedostopna v svoji robnosti – konec koncev je pač nemalokrat izumetničena in zato neprepričljiva. A včasih je treba pustiti kategorizacijsko snobovstvo nekje zadaj, kajti naletimo lahko tudi na kakšen dober izdelek, ožigosan z izrazom »metalcore«, oziroma se, če smo iskreni, to vendarle verjetno večkrat zgodi pri njegovem žanrskem otroku mathcoru.

Na poljskem težkokategornem glasbenem odru prav zaradi pogosto zelo snobovsko prefinjenega okusa glasbenikov, ki se ne navdušujejo nad Američanom ljubo zglancanostjo zvoka, in tudi zaradi ukoreninjenega klerofašizma dominira kompleksnejši, na netipičen način uporniški black metal z nekaj šleperskimi deathmetalskimi bendi. Doom, sludge in znotraj njiju sploh bolj vesoljsko-stonerski psihedelični poskusi premorejo nekaj lastnega širšega teritorija, mathcore pa je nedvomno zadeva preteklosti. Vendar tudi ta ni bila kdo ve kako plodna, čeprav je imela dobro iztočnico zaradi poljske jazzovske dediščine ter zaradi k eksperimentom nagnjenih metalcev in panksov oziroma hardkorašev, bržkone pa Poljakom tovrstni žanr uide prav zaradi pomanjkanja na njihovi sploh danes opustošeni hardcore sceni.

Żółć.Niszczenie.Zgliszcze, druga studijska plošča dobrih šest ali sedem let delujočega benda Krzta iz severnega dela države, mesta Olsztyn, je vrhunec mathcora na Poljskem, ki trenutno pravzaprav nima sopotnikov oziroma jih prej najdemo med sludgerji. Tako je kratko malo tudi vrhunec tamkajšnje letošnje sludge produkcije ob denimo vendarle bolj doomstrskih sludgerjih 71TONMAN in posebnežih Atrocious Filth. Glasbeniki na albumu uspešno meandrirajo med kompleksnimi sklopi, katerih bučanje zlahka primerjamo s tistim iz davnih sporadičnih, a uspešnih in nenavadnih math rock poskusov sredi 90. let, iz muzike kratkoživih, a legendarnih varšavskih pustolovcev Kobong, za katere bi lahko dejali, da so trša in drznejša različica domačih Miladojka Youneed. Kobong zaradi omenjenih lastnosti, grungeevskega vokala in zvoka, ki ga raje kot v čistunsko rezkost in pretirano igrivo matematičnost dodatno pomočijo še v umazan sludge, zvenijo manj corovski in bolj metalski, kar velja tudi za glasbo, predvsem pa za novi album tria Krzta.

Na predhodnih demu zasedbe iz leta 2015 in samonaslovljenem prvencu, izšlem pred štirimi leti, je bendov zvok še zaznamovala nekolikšna melodramatičnost, zaradi katere je metalcore oziroma mathcore neredko nadležno poslušanje. Bend nedvomno črpa iz omenjenih zvrsti oziroma iz hardcora nasploh in obenem ne zdrsne na bližnji spolzek teren punk rocka. V sedem novih komadov mamljivo vstavlja breakdowne, ki niso več predramatični in kljub prelomnosti, ki jo ustvarijo, ne puščajo veliko tišine, temveč so lepo, gladko vpleteni v kdaj nojzersko razturačino, večinoma pa v hitre in počasne, globoke in zategnjene kitare, pristno žolčne vokale, žmohtno udrihanje in grlen bas. Kombinacija je bolj udušena kot večina mathcora, tako da gre vsekakor za metalcem všečen izid, ki bo morda zaradi teže sludgea še posebej sedel poslušalcem zgodnjih Cult of Luna. 

Prvoosebni teksti, kdaj izvrženi tudi v duetu kitarista in basista, so spisani v indirektni, poetični maniri, a interpretacija poslušalca naspidira, vsebinsko pa ga sooči s preverjenimi tematikami tovrstnih žanrov, otožnostjo, jezo, obupom in vprašanjem smisla, čeprav so glasbeniki, po intervjujih sodeč, pretežno sproščeni in nasmejani posamezniki, kar pa seveda ne odstira nujno realnosti, ki se skriva za ustvarjalci glasbe nasploh. Z izjemo nekaj govorjenih besed se je bend odločil za preklic lepega petja, ki ga še slišimo na predhodnicah, tedanje kančke melodramatičnosti pa na novi plati ukinjajo še z zmanjšanjem tehnične progresivnosti v stilu Meshuggah ali Tool, z izničenjem postrockovskih pasaž in dramatiziranja ter z večjo zvočno pretopljenostjo, nekakšno sludgersko kontinuiteto, ki jo osnujejo z nekaj več ponavljanji namesto konstantnega preskakovanja iz ene vrste ritma v drugo. Kadar pa to počnejo, izpeljejo to na zanimiv in zapomnljiv ter predvsem zmeren način, a še vedno z osnovo v mathcore kompleksnosti.

Prepoznavnejši mathcore, ki danes vendarle znova dobiva nekaj več zagona in tudi odobravanja v metalskih krogih, je, podobno kot drugod po svetu, prednjačil pretežno na začetku 21. stoletja. Na Poljskem sta denimo najbolj prepoznavni zasedbi Moja Adrenalina z začetka tega stoletja in kreativci Semantik Punk, ki so delovali pred dobrimi desetimi leti, v tem desetletju pa kaže, da bi lahko dokaj osamela svetilka te zvrsti tamkaj postala prav zasedba Krzta s sicer bolj svojstvenim mathcorom. Trije glasbeniki, bobnar Andrzej Postek, basist in vokalist Kuba Kamiński ter kitarist, vokalist in tekstopisec Kamil Błażewicz, ki je pripravil tudi naslovno oljno sliko in preostalo grafično podobo plošče Żółć.Niszczenie.Zgliszcze, namreč poslušalca ne jebejo z drkanjem zvoka napol uničene cedejke, s čimer pa pravzaprav ne izpolnijo striktne definicije metalcora in tudi mathcora.

Plošča Żółć.Niszczenie.Zgliszcze, katere naslov bi prevedli kot »Jeza.Uničenje.Pogorišče«, na trenutni skorajda neobstoječi poljski math sceni izstopa kot nekakšen krasen unikum, četudi k sreči z eno nogo trdno, pa mogoče še malo čez, stoji v sludgeu, in ponuja prijetno agresivno, tehnično izpiljeno, a vseeno na trenutke malenkost razpuščeno in dovolj žmohtno zvočno kombinacijo, ki je s pogorišča obeh zvrsti pobrala le najboljše in zanetila svež plamen.