Ku-Ri-Boh!: s/t + Propad: s/t + Green Crack: s/t
Ku-Ri-Boh!: Ku-Ri-Boh! (samozaložba, 2023) + Propad: Propad (samozaložba, 2023) + Green Crack: Green Crack (samozaložba, 2024)
Vsak fejstbookovski metalc, ki po spletiščih joče, kako mladina ne zna več poprijeti za inštrumente in kako je pristna kitarska glasba potonila z vstopom v novo tisočletje, bi moral tu in tam stopiti v kak dijaški ali študentski dom ali pa se mogoče (bog ne daj!) odpraviti iz Ljubljane v kakšno drugo slovensko mesto. Dotična oseba bi tako spoznala, da so njene opazke pravzaprav zmotne. Onkraj udobja zjahanega pisalniškega stola in tipkanja jeznih opazk po mastni RGB tipkovnici ob novodobnem komercrocku se je namreč v zadnjem letu in pol na domačih tleh osnovala sveža, pisana in silovita podpankerska scena, zgrajena na gen Z nostalgiji, podkreplejna s srditimi blast beati, ki usmerjajo bes ob zavedanju, da človeštvo drvi v brezno. Na frekvenci 89,3 MHz smo genezo slovenskega powerviolenca nekoliko dokumentirali že v preteklem letu, spodobi pa se tudi, da namenimo uho za studijske izdelke ansamblov Ku-Ri-Boh!, Propad in Green Crack.
Prvi na spisku je duo Ku-Ri-Boh!, ki ga sestavljata ambiciozna duelista powerviolence parketa David »Dado« Sotenšek in Urban »Ban« Saletinger. Postava je sila preprosta. Dado je poprijel za bas, Ban pa je, kot boste morda zaslutili v nadaljevanju recenzije, verjetno najbolj zaželeni bobnar domače pank scene. Osrednja tematika njune glasbe je hvalospev zbirateljski igri s kartami Yu-Gi-Oh!, ki je v dvatisočih zasvojila slovenske mulce; točno tako, kot so v devetdesetih letih to storili Pokémoni. Pri tem je samo ime benda pravzaprav ime zverinice Kuriboh, nekakšne maskote te igre, tako kot je za Pokémone Pikachu. Besedila, ki jih izmenično kričita Sotenšek in Saletinger, so nabita z anekdotami in insajderskimi forami iz Yu-Gi-Oh! partíj, na katerih so prisostvovali slovenski panksi. In če izpeljemo napol šaljivo analizo še mi, bi lahko rekli, da sta s tem projektom fanta dobro dokumentirala medij, ki je zaznamoval generacijo. Iz malih pamžev, ki so po pouku za igriščem metali karte, so zrasli mladostniki, žejni po kofoli in svinjsko surovih zvokih.
In ko smo ravno pri zvoku, ta na plošči Ku-Ri-Boh! temelji predvsem na rafalih, ki zvenijo, kot bi se po stopnišču sesula kanta za smeti. Ta primerjava je mišljena v najbolj ljubeznivem smislu in vsak ljubitelj tega žanra bo zagotovo veselo požugal s prstom ob slehernem blast beatu. Ob bobnih nastopa še distorzirana bas kitara, ki nam večkrat zagode z zlobnimi rifi, kot je denimo tisti v skladbi Detonate. Da pa je studijsko šus kar se da podoben šusu v živo, je za miks poskrbel Matic Medja iz projekta Smedja in Smetke. V pravem etosu hardcora podobno kot pri Smedji tudi pri Ku-Ri-Boh! ne gre brez izrezkov odlomkov iz risane serije Yu-Gi-Oh!, s katerimi se poslušalec navadno sreča na začetku komada.
Dvojec je s prvo ploščo pokazal, da se v njunih kupčkih kart skrivajo marsikatere zvite pasti ali uroki. Hudomušen koncept benda, ki pa vseeno ne skriva tehnične podkovanosti Saletingerja, je dobra antiteza morju povprečnih zasedb na težkokategorni sceni, ki se na vsak način trudijo jemati resno. Resnica je, da se pravzaprav ni treba jemati resno. Vržemo karte na mizo in to je to.
V nadaljevanju bomo obravnavali drugega od powerviolence dvojcev. Veliko bolj turoben je Propad, naveza med že prej omenjenim Urbanom Saletingerjem, ki pa se mu je za ta projekt s kitaro pridružil Blaž Klajderič. Projekt je nastal konec lanske pomladi in sredi poletja že predstavil svoj samonaslovljeni EP, ki se tematsko umakne v žanrsko bolje poznan apokaliptični pesimizem. Za Propad se poguba sveta začne v Mariboru, mrtvem mestu. Kljub turobni viziji mesta ga Klajderič in Saletinger aktivno trudita obuditi. Hardcore sceno severovzhodne Slovenije je denimo pomagala krojiti tudi serialka uspešno obiskanih koncertov Höblpank v organizaciji društva A Cure For Happiness, pri katerem sodeluje tudi Urban. In če on pravi, da je situacija v Mariboru poden, to zagotovo drži, ker jo dobro pozna.
Napram bobnom na EP-ju Ku-Ri-Boh! so ti na izdaji Propada nekoliko elegantnejši, vsaj če sploh lahko govorimo o eleganci v powerviolencu. Večkrat lahko slišimo sunkovito menjavo ritma, kar nakazuje na koncentriranost roke, ki se hitro premika po vratu kitare. Slogovno se plata približa tudi grindcoru. Precej impresivna sta tudi izmenjujoča se vokala ob tej nepredvidljivi inštrumentalni osnovi. Celoten osemminutni paket dvojca Propad pokaže, da smo pri nas dobili izredno obetaven pankrski bend, ob tem pa upamo, da nas v bodoče presenetita še s kakšno izdajo.
Iz Maribora se bomo premaknili v Postojno, kjer je na drugi dan tega leta vzniknil še en sočen udarec krajšega zvočnega zapisa. Green Crack je trojica, ki jo sestavljajo člani zasedb Nefarious Vermin, The Snot in CarlxJohnson. Skoraj bi lahko rekli, da gre za supergrupo mlajše postojnske scene. Po bobnih tolče Matic Žigman, kitaro pali Taj Kaisersberger, za zverinarjenje pa poskrbi Erik Sajevic. Bend služi kot neizprosen prenašalec powerviolence virusa, glede na demonstracijo v obliki samonaslovljene debitanke pa bi lahko dodali, da upamo na epidemijo. Če sta Ku-Ri-Boh! v svojih besedilih zafrkantska in Propad smrtno resna, se Green Crack glede na liriko uležejo nekje na sredini. Konec je ere, ko se džojnte opeva samo v glasbeni spremljavi, ki ne preseže šestdeset bpm-ov. Postojnčani namreč prisegajo, da se THC najbolje ojača ob zvoku, ki imitira puško AK-47.
Ob poslušanju je očitno, da so se fantje kljub v tekstih obravnavanim temam med snemanjem plošče precej zabavali. Po tehnični izpiljenosti ne šepajo za sodobniki, zraven pa vmešajo še kilometrino, nabrano z vežbanjem v drugih skupinah. Plato zasedbe Green Crack na tej točki lahko razumemo kot dodatni opomin, da je podalpska hardcore scena v polnosti ujela momentum renesanse tega žanra. Postavlja se vprašanje, kaj temu sledi.
Vse tri plošče bi zaradi tesne tovarišije Veselih fantov lahko obravnavali tudi kot celoto – neke vrste trojni split, pri čemer vrstni red posameznih izdaj po želji in potrebi premešamo. Studijski posnetki so lahko odlično samotno poslušanje, sopotnica ob jutranji kavi, popoldanskem sprehodu ali telesnih dejavnostih, toda radovedneže bodrimo, naj bende ujamejo v živo. Na špilih namreč lahko bolje doživimo to glasbo, gibanje, ne zgolj zvok, in tudi spoznamo powerviolence familijo in njen sodobnemu času prilagojen princip naredi sam. Serialke špilov, kot so Sovražim vaše dretje, Pun(č)k, Höblpank in rojstnodnevne privatke, namreč služijo kot glavno orožje v boju proti kroničnemu visenju na netu.
Naj živi 27. oktober!
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj