Kurt Vile: Wakin On A Pretty Daze

Matador, 2013

Zdi se, da se je zadnje čase vedno teže stoodstotno osredotočiti na nove plošče in jih poslušati v celoti, od začetka do konca, od naslovnice do zadnje strani ovitka. Vsaj piscu tega teksta to v toplem zavetju doma nikakor ne uspeva več, zato si sveže plate ponavadi naloži na prenosni predvajalnik in se odpravi na sprehod po ljubljanskih ulicah, kjer se lahko popolnoma posveti vsem zvočnim niansam in odtenkom. Sveže stvaritve filadelfijskega rokerja Kurta Vila se je veselil s skorajda otroškim navdušenjem, saj ga je Smoke Ring For My Halo iz leta 2011 le še utrdila v prepričanju, da je Vile, skupaj s prijatelji in someščani The War On Drugs, legitimni naslednik Brucea Springsteena in Toma Pettyja ter eden izmed najpomembnejših glasov ameriške kitarske godbe ta trenutek. 

Smoke Ring For My Halo je bila plošča, na kateri je Vile dokončno izpopolnil svojo sintezo momljajočega modroovratniškega roots rocka in lepih, a megličastih melodij introvertiranega kantavtorstva. Pesmi na njej so bile kompaktne in dodelane, brez odvečnega balasta, ki je na zgodnejših Vilovih ploščah pogosto metal senco na presežne trenutke. S tem v mislih je prvo poslušanje nove plate potekalo s cmokom v grlu, saj je otvoritveni komad dolg skoraj 10 minut, vse skupaj pa zveni zelo sproščeno in razpuščeno, nekako domačno, kot da bi si nekdo vzel eno popoldne časa in samo malce preigraval grobe skice in ideje. Zaradi tega Wakin On A Pretty Daze nima tiste instantne privlačnosti, lahko bi celo rekli, da se na začetku zdi malce dolgočasna. Vendar pa človeku iz istih razlogov po petih, desetih, dvajsetih poslušanjih resnično priraste k srcu.

Postopoma se namreč izjasni, da album preveva briljantno izrisana atmosfera lenobnih dni, preživetih v samoti nekega prebivališča, in odraščanja v srednja leta z ljudmi, ki so ti pri srcu. Z vsakim novim poslušanjem se nam v misli vtisne nov verz, hkrati pa začnemo ceniti tudi drobne melodije, ki se s subtilno repetitivnostjo počasi prebijajo v našo zavest. Inštrumentalni aspekt plate je sicer tipično vilovski: igro čiste in distorzirane kitare, ki je sestavljena iz nežnega fingerpickinga, akustičnega strumminga, električnih leadov in solaž ter pogosto efektiranih riffov, podpira preprosta ritem hrbtenica, čez vse skupaj pa Kurt nanaša svoj topel, lenoben vokal.

Med pesmimi izstopa (skoraj) naslovna Wakin On A Pretty Day, ki se jo bo, tako kot Vilovo zdaj že zimzeleno Freeway, veliko poslušalo v avtu, saj navkljub svoji dolžini in sedentarnemu besedilu kar nagovarja k pobegu v sončni zahod. Super je tudi single Never Run Away, v katerem se napetost kitic razreši v nalezljivem hooku refrena, podobno pa se zgodi tudi v komadu Pure Pain, kjer vztrajnim apelom verzov sledi kontrastna zenovska lepota refrenov.

Wakin On A Pretty Daze je plošča, ki poslušalca osvoji s svojo lahkotno sproščenostjo. Kurt Vile je postal mojster spevnih, a še vedno malce megličastih in v americano potopljenih melodij, s katerimi ustvarja oprijemljive atmosfere in pri poslušalcu spodbuja premike po poteh spominov in razmislekov. 

* Kurt Vile se bo 19. junija oglasil tudi v Ljubljani, kjer bo imel nastop na ljubljanskem gradu.