LAIBACH: Spectre

Mute, 2014

Žvižgajoče in z lahkim korakom nas v uvodni pesmi The Whistleblowers Laibach popeljejo v nov studijski album Spectre, ki prinaša nove avtorske komade, za razliko od Volka, na katerem smo poslušali priredbe nacionalnih himn. Tako se ta glasbeni kolektiv vrača s svežim avtorskim materialom po več kot desetih letih, ko je izdal album WAT. Vmes smo pa še poslušali soundtrack nacijev, ki prihajajo iz temne strani Lune, in Laibachkunstderfuge oziroma reinterpretacijo Bachove The Art Of Fugue.

A svet v teh desetih letih ostaja enak; imamo totalitarizem kapitala, navkljub motnjam, ki se pokažejo kot finančne krize, prav tako še vedno obstaja vzgoja in vodenje množic, kot primer omenimo Wikileaks, ki nazorno kaže na šahovsko igro, ki jo igrajo vodilni, medtem ko se ljudje vodljivo, kot kmetje zaslepljeno premikamo po šahovnici. A obstajajo posamezniki, ki se upajo upreti in zakričati na ves glas proti kolesju mogočnega aparata. Edward Snowden, Julian Assange ter Bradley Manning so junaki, ki jim uvodna pesem The Whistleblowers poje koračnico in jih kaže kot junake sodobnega digitaliziranega sveta. Laibach, dolgoletni provokatorji z ikonografijo in simboliko od nacizma do komunizma, v prvi pesmi snamejo masko in pokažejo obraz. Kar je presenetljivo, pričakovali bi drzno, provokativno igro, kjer prevprašujejo poslušalca, ga postavljajo ob dileme in postavljajo pred nove izzive. Tokrat nam olajšajo delo, namesto vprašanja nam ponudijo odgovor.

Če so v uvodni pesmi našteli vzornike današnjega časa, se podoben ritem idej nadaljuje v pesmi No History, kjer kličejo k uporu in aktivaciji širših množic, pri tem pa omenjajo gibanje Occupy Wall Street. Ob tem pa slišimo drugi vokal albuma Spectre, ki enakovredno parira Milanu Frasu, in sicer Mino Špiler, ki jo poznamo iz zasedbe Melodrom, ob tem pa se pri albumu Spectre pojavlja še veliko drugih imen, kot so Matevž Kolenc, prav tako iz Melodroma, Luka Jamnik, Ivan Novak, Boštjan Gombač.

Revolucionarni in uporniški duh nas izpusti v pesmi We Are Millions and Millions Are One, kjer se Mina in Milan prepustita ljubezni in romanci temne noči, ob tem pa se energičnost prejšnje pesmi Eat Liver! prepusti nežni in mehkobni zvočnosti. Kontrast v njunih vokalih se kaže kot lepotica in zver, še posebej ob verzu, kjer Milan Fras z značilnim vokalom reče What I am, you'll become.

Pesmi Americana ter Eurovision pa se ponovno navežeta na revolucijo oziroma oris stanja današnjega časa, v katerem, kot pravijo, Evropa razpada. Tako kot se strinjamo z uvodno pesmijo The Whistleblowers, z lahkoto prikimamo besedilom drugih pesmi na albumu Spectre. Laibach so postali globalni, njihove pesmi nagovarjajo množice, ki si z njimi delijo mnenje in vsi skupaj vpijejo, da je čas za nov družbeni red, kot nas ponovno spomni pesem z naslovom Bossanova. A ta klic po spremembah ne bi bil mogoč, če v sebi ne bi gojili upanja po boljšem svetu, če ne bi zares verjeli, da sta enakopravnost in bratstvo mogoča. Zaključna pesem Koran verjame v boljši svet. Zato je treba znova priznati čast junakom iz pesmi The Whistleblowers, partizanom današnjega časa, ki so žrtvovali svojo osebno svobodo v borbi za boljši in pravičnejši jutri.