Lana Del Rabies: Strega Beata
Gilgongo Records, 2023
Zgodbe, ki pogrejejo, srčne pravljice, ki vlivajo upanje, le kaj bi brez njih? Lizzy Grant je dejala, da si je ime Lana Del Rey s prijatelji umislila, ko so se pogovarjali v španščini in ugotovili, kako zelo lepo gre z jezika, hkrati pa čudovito opiše stanje, ki ga človek občuti ob glamurozni obali Miamija. In, saj veste kako to gre, potem otroci to slišijo in naslednja stvar, s katero težijo svojim staršem, je, da hočejo to imeti tudi sami. Staršem se seveda ne da ukvarjati z nenehno spreminjajočimi se željami svojih otrok, zato na hitro odvrnejo, da imajo eno Lano Del Rey že doma. Vsi vemo, kako se končajo takšne priče. Lana Del Rey doma je v bistvu Lana Del Rabies.
Nič hudega, vsaj tokrat smo lahko veseli starševske brezbrižnosti, ameriška glasbenica Sam An, ki nastopa pod monikrom Lana Del Rabies, že kar nekaj časa opozarja nase in svoj glasbeni odtis, pa čeprav je ta popolnoma drugačen od Lane Del Rey. Do zdaj je An izdala tri albume, prvega, In the End I Am the Beast, iz leta 2016 in drugega, Shadow World, iz leta 2018 pri založbi Deathbomb Arc, zadnjega Strega Beata pa nedolgo tega pri Gilgongo Records.
Strega Beata v latinščini pomeni blažena čarovnica, kar se tematsko vsekakor dobro poveže s celotnim kontekstom umetniškega projekta Lane del Rabies kot tudi prav s specifično tematiko pričujočega albuma. Vsebinska rdeča nit plošče je namreč žalovanje, osebno od An kot tudi občutenje vsesplošnega žalovanja vseh nad vsem v preteklih letih, lahko bi celo rekli, da se od epidemije dalje čuti kar neke vrste hiperžalovanje. Blažena čarovnica po drugi strani pa lahko predstavlja tudi umetničin oddih ob potencialnem zaključku umetniškega udejstvovanja, katerega verjetnost je bila v preteklih letih zaskrbljujoče visoka.
Kakorkoli že, An nam z novim albumom postreže z obilno porcijo vseh raznih nians samodestruktivnega občutenja, hkrati pa to občutenje prikaže tudi z različnih perspektiv, kar ponazori recimo že v naslovih in besedilih komadov, kot so Master, Mother, Mourning in Hallowed Is The Earth, kjer ves čas nagovarja Mamo, stvariteljico vsega, ki da in vzame, kakor ji je želja.
Po večkratnem poslušanju albuma se zdi, kakor da žanrsko prevladuje vzdušje synthwave glasbe, vsaj kar zadeva album kot celoto. Če se osredotočimo na vsak komad posebej, pa se hitro izgubimo v množici žanrov, ki se precizno prepletajo med seboj. To so darkwave, dark ambient, drone metal, power electronics, goth rock in industrial noise, kar lahko sicer opišemo tudi kot mešanico vplivov Pharmakon, Puce Mary, Nine Inch Nails, Coil ter vokalistk, kot je denimo Hayley Stewart, ki smo jo lahko slišali na ploščah synthwave velikanov Perturbatorja in Gost.
Album je precejšen zalogaj, izšel je kot dvojna LP plošča v izmeri desetih skladb, ki skupaj štejejo slabo uro muzike. Ne gre za posebej lahkotno poslušljivo glasbo, zvok žalovanja težko ponudi oddih od žalosti ali predstavlja uteho. Žalovanje je žalovanje, lahko zavzame mnoge oblike, a težko kateri od njih rečemo iskreno veselje, vsaj znotraj okvirov žalovanja kot takega. An nas z albumom Strega Beata spomni morda prav na to, na brezkompromisnost žalovanja, kjer ni bližnjic, tako tudi sam album ne doseže specifičnega vrhunca. Celo uro nas drži v pat položaju, v katerem se ne zgodi ne tič ne miš, čeprav se ves čas odvija nešteto specifičnih detajlov, pa naj gre za linije distorziranega vokala, oscilatorsko brnenje ali čiste synthovske melodije.
Za glavnega aduta plošče se izkaže pulzirajoče gomazenje ritma, ki poskrbi, da plošča v poslušalcu sproti vzbuja zanimanje od začetka do konca, spodbudi željo po ritualističnem premikanju, tudi z zaprtimi očmi. S tem plošča na koncu tudi postane katarzična, z dolžino vzpodbujanja zanimanja zanjo. Po eni uri druženja z blaženo čarovnico enostavno morate občutiti nekaj velikega, pa naj bo to jeza, žalost, veselje ali oddih.
Lana Del Rabies je s svojo tretjo ploščo dokončno opozorila nase, opozorila, da je prišla na sceno, se udobno namestila in se ne bo zlahka pustila pregnati. Lahko bi celo rekli, da predstavlja nek novi val ekstremne eksperimentalne muzike vzporedno z akti, ki ne zvenijo nujno sorodno, a se tematsko dobro dopolnjujejo. Denimo Uboa, Lust$ickPuppy, Black Dresses in do neke mere tudi zasedbe, kot je Brat. Vsem je skupno odraščanje v obdobju poznega kapitalizma, hiperprodukcije in s tem povezanih katastrof postmodernega časa, kar se na različne načine izrazi tudi v njihovi muziki. Velikokrat se to kaže z mešanjem in prepletanjem različnih žanrov, predvsem pa lahko ta sentiment zaznamo dobesedno med vrsticami, ki se berejo skozi tone žalovanja, razkroja, brezupa ter #yolo vzdušja. Strega Beata se tako izkaže za enega čisto solidnih novih albumov, pa četudi na prvi posluh zveni že slišano.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj