Leadfinger: Silver & Black

Golden Robot Records, 2022

Ali se spomnite občutka, ko ste na začetkih svojih glasbenih raziskovanj potegnili ven plato ali CD, pritisnili play in se nekako zaljubili? Takšen izdelek je 6. studijski album Silver & Black avstralske zasedbe Leadfinger, ki je na avstralski sceni poznana že dvajset let. Skupina, ali bolje rečeno njihov frontman Stewart Cunningham, je zaznamovana s številom šest. 6. studijski album prekinja obdobje 6-letne pavze zaradi diagnoze pljučnega raka leta 2016. Dobesedno prerojen je glavni krivec in tekstopisec plate Silver & Black, ki bi jo lahko tako glasbeno kot besedilno označili za konkreten korak naprej, da ne govorimo kar o preskoku nivojev.

Če smo na začetku govorili o najljubšem albumu praktično vsakega resnega ljubitelja glasbe, saj eden pač mora biti prvi, ki te poda na pota raziskovanja, se s Silver & Black ta popolna navezava lahko zgodi v zrelih letih. Kot govorijo o zaljubljenosti na starejša leta, tako lahko za Silver & Black rečemo, da je treba preživeti nekaj težkega v življenju, da bi ga zares razumeli ali začutili, vendar pa nam ni treba imeti izkušnje bližnjega srečanja s smrtjo, da bi pri poslušanju prišli do tega katarzičnega trenutka.

Če smo popolnoma iskreni in površinski, gre na glasbenem nivoju za izdelek s popolnimi, poslušljivimi in spevnimi kitarskimi rifi. Z lahkoto bi lahko rekli tudi, da zasedba meji na komercialne bende, ki dosežejo širšo slavo. O albumu se namreč širijo govorice, da bo to naj avstralska rock plošča. Ob tem se seveda odpre vprašanje, ali je to nujno slabo. V alternativnih krogih je razširjeno nenapisano pravilo, da uspeh in večja slava ne spadata v to sfero, kajti na površje, k širšim množicam, pašejo samo zlajnani in komercialni bendi, ki so absolutno brez globine in sporočilnosti. Do neke točke bi se recenzentka seveda strinjala s tovrstnimi trditvami, a ne za ceno tega, da se ravno zaradi uspeha nekomu ne prisluhne. V primeru Silver & Black oznaka komercialnosti lahko velja za komad The Fall of Rome, ki res izstopa ravno s svojo mainstreamovsko in rahlo dolgočasno linijo. A redki so popolni albumi, všečni od začetka do konca. Ni nemogoče, je pa seveda težko.

Ob zmagi tekstopisca nad rakom bi pričakovali prvoosebna besedila z neposrednimi sporočili, a se to ne zgodi. Cunninghamu bi se takšen način zdel preveč intimen, pri čemer meni, da nihče ne želi poslušati o preveč osebnih izkustvih. Kot kontrapunkt temu pa je vendar nastala pesem Stop Running away. Hvalevreden in presežen je točno ta del albuma, ki bi lahko deloval pridigarsko in razsvetljensko s Cunninghamom kot gurujem avstralskega rock’n’rolla, a ta takšne funkcije ne prevzame. Ostane zvest sebi in svoji ljubezni do rock’n’rolla, o katerem zanimivo pojasni, da lahko deluje kot zaprta kletka, kalup, onkraj katerega je težko priti zaradi okolice kot tudi zaradi svojih lastnih možganov. V primerjavi s prejšnjimi izdajami tokrat naredi korak v bolj realno, sprejemajoče se stanje, ki je zagotovilo najboljšo plato zasedbe Leadfinger do sedaj, kar je za skupino z 20-letnim stažem res redek dosežek.

Da bi se lahko zaljubili na prvi uhelj, pa globoki teksti seveda potrebujejo tudi glasbeno spremljavo, ki odlično deluje predvsem pri počasnejših komadih, kot je Here Come the Bats. Za glasbo so na albumu poskrbeli Michael Boyle s kitaro, Adam Screen z basom, Dillon Hicks za bobni, Lizzie McKenzie s spremljevalnimi vokali in Stewart Cunningham z glavnim vokalom ter ostalimi dodatki. O glasbenih vložkih, kitarskih solažah in produkciji lahko govorimo s samimi presežki, in razen že omenjenih, včasih preveč komercialno obarvanih rifov, je to izredno soliden, garažnoavstralsko navdahnjen izdelek.

Album Black & Silver naznanja novo rojstvo, novo obdobje, nov začetek. Ob poslušanju gre za ponovno prvo ljubezen, za ponovni občutek optimizma, ki se zgodi ob redkih dnevih. Čeprav govori o težkih temah, nam subtilno, na skoraj nezavedni ravni sporoča, da je za metamorfozo treba pojesti tudi nekaj sranja, ali če uporabimo izraz enega izmed ljubljanskih potepuhov: »To je glasba, ki si jo prižgeš, ko ti gre cel lajf že preveč na kurac. Odpreš si pivo, prižgeš čik in sam poslušaš. Pol je vse bolš.« Tole ni samo Silver & Black, tokrat so Leadfinger zlati.