LEECHFEAST: NEON CROSSES

Dry Cough Records/Rope Or Guillotine/Hellas Records, 2018

...zakaj izgubljam zobe...//...lažna povabila sevajo iz štirioglatih ran...

Z novo diskografsko izdajo se vračajo tukajšnji in ne-tukajšnji iz DIY undergrounda izrasli doom in sludge samohodci, Leechfeast. Ne-tukajšnji zato, ker te dni več kot polovica benda biva in deluje zunaj teh logov in ne-tukajšnji predvsem zato, ker so zven, delo, igranje in energija Leechfeast v znatnem kontrastu z večino nesplakljive greznice, ki paradira v tej morasti evakuaciji duha, znotraj katere, vključno s tem radiem, najvišje kotirajo stonerske, psevdo-nineties in instrumentalne rock debilane. Zakajate in nalivate se z derivati mizernosti vaših zapitih prednikov, samovšečno se smehljate svojim groovy pogruntavščinam in upirate pogled tja, kjer mislite, da so zvezde in nebo – kar nadaljujte, a naj vas le opozorimo, da vam scalnica zaliva dom. Tako.

Po odličnem in cenjenem splitu z žal razpadlim novozelandskim bendom Meth Drinker leta 2015 je pričujoča izdaja Neon Crosses, ki je, podobno kot ta split, plod sodelovanja več založb, končna polnopravna naslednica prav tako cenjenega prvenca Hideous Illusions iz leta 2012. V času, ki so ga prehodili od demov pa do sedaj, so se Leechfeast razvili v pravo koncertno in v vseh smislih podtalno doom pošast, katere dejavnost smo na RŠ-u dokaj ažurno spremljali, o vijugastih poteh, ki so pripeljale do Neon Crosses, pa lahko več izveste v zadnjem intervjuju, ki ga je z njimi za oddajo 100 decibelov posnel Luka Bevk.

Da se je čakanje na nov izdelek splačalo, je jasno takoj, ampak res takoj ob pričetku plošče z uvodno skladbo Sacrosanct. Ko se nato kmalu oglasi še prvi kolektivni udar in vokalist prvič odpre grlo, pa nas potegne globoko v občutenje, tisto stvar, ki se je ne da zaigrati, temveč potuje prek srha, ošibljenih kolen in prebujanja globinske kletve v osebno-kolektivnih globelih katrana. Premika se počasi, tako počasi, da se zabriše meja med osvobajanjem in luščenjem ter brezupno utonitvijo. In ravno to je področje, ki ga že od nekdaj naseljujejo Leechfeast, prav posebej pa se v kolektivnem pletežu njihovih vokaliziranj, tekstov in likovnega dela zdi, da se iz te nespečne moraste liminalnosti javlja pevec Jaka Vatovec. Avtor, za katerega upamo, da bo slišan in prisoten v prihodnosti, kajti njegov glas se definitivno močno vije skozi to gostijo pijavk.

Tukaj je seveda še drugi Jaka, kitarist, sicer na polno aktiven tudi v zasedbah Gold in Crevasse, za čigar riffing in splošno igranje bi lahko dejali podobno, kot smo v nekem drugem kontekstu izpostavili pri islandskih napadalkah Dauðyflin, in to je, da kljub in hkrati prav zaradi elementarnosti in žanrske pravovernosti skozi njegov prispevek prosevajo izrazita žlahtnost, nebanalnost in magija seštevka bolj in manj očitnih tonov, subtilnih deviacij. In tukaj sta Jure, basist, ter novi bobnar Hans, sicer tudi član Landverraad in Grinding Halt, ki je nekako osvežil osnovni pogon ter mu dodal za odtenek več tolkalske vznemirljivosti. Sicer pa, kot ve vsak, ki jih je kdaj doživel v živo, Leechfeast od začetka do konca udarjajo kolektivno, suvereno in unisono, tako da pretirano hierarhiziranje niti nima smisla. Na Neon Crosses so svojo izraznost še nekoliko diferencirali v eno možnih smeri; tradicionalne filmske sample so tokrat še bolj in na več mestih vdelali v samo tvarino dogajanja, ki ga sestavljajo tudi povečini subliminalno dodane zvočnosti in skorajda neopazna efektiranja. A glavnino seveda predstavlja njihov prepoznavni bendovski šus, tokrat zajet v analogni jasnini, ki ni ne boljša ne slabša od slišanega na Hideous Illusions, temveč preprosto drugačna in zdajšnjemu Leechfeast trenutku očitno najprimernejša. Trenutku, ki je tudi, to moramo dodati, neskončno žaloben in v svojem doomu sega presenetljivo daleč.

Vse našteto se pokaže v že omenjeni skladbi Sacrosanct in tudi pri sledeči Halogen, ki sproži doživljajska ugibanja, ali pravzaprav vse skupaj postaja boljše in boljše. Stvari so heavy in postajajo še bolj take, tudi dobesedno, ko se Halogen izteče v odkrit poklon proto-doom klasiki Beatlov - I Want You (She's So Heavy) iz leta 1969, v povezavi s katero je John Lennon nekje navrgel, da kadar se utapljaš, ne tvoriš dolgih stavkov, temveč preprosto zakričiš. Točno. S to razliko, da pri Leechfeast tudi distopično utapljanje v skladbi Tar sproži precej elaborirano sosledje besed neke v vseh pogledih dobrodošlo razvite poetike. Poetike, ki se vrti v začaranem krogu ostrih betonskih robov, zevajočih notranjih in zunanjih arhitektonskih ran, gnilih šivov ter seveda umetne, halogenske, neonske svetlobe, ki je na mestu Golgote in vnebovzetja. Neskončna morija neonskih križev torej, skozi katero utripajo podobe maloverjetne osvoboditve v smrti, grozečega zibanja lestenca nožev ter nedorečene in ambivalentne prehodnosti eksternalizacije in internalizacije sovraštva.