LEON VYNEHALL: NOTHING IS STILL

2018, Ninja Tune

Konceptualni albumi niso v svetu glasbe nič novega. Popularnost takšnih oblik dolgometražcev lahko predstavi marsikateri stric, ki nam z največjim veseljem pove vsako podrobnost skupine YES in Emerson Lake & Palmer. Ta nam zna z vso resnostjo razglabljati o teorijah zarote Čarovnika iz Oza in kultnih Floydov do takšne mere, da najraje ne bi niti omenili še kopice ostalih konceptualnih stvaritev, ki so nastale pred in po prvotni prog-rockovski modni muhi. Lahko bi celo trdili, da je uporaba koncepta le globlja oblika glasbenega ustvarjanja, vendar se v takšno kontroverzno temo raje ne bi spuščali. Uporaba konceptualne teme v elektronski glasbi pa ni najbolj pogosta. Zato takšne, ki se spustijo izven miljeja ustvarjanja naključnih klubskih bengerjev, eksperimentalnih beatov in ambientalne megle, smatramo za nekakšne posebneže krovnega žanra elektronske glasbe. Med njimi je tudi britanski producent in subjekt današnje Tolpe bumov Leon Vynehall ter njegova najnovejša plošča Nothing is Still.

Ob poslušanju prvotnega dela današnjega subjekta lahko hitro opazimo, da se je Vynehall gibal v sozvočju deep housa in ostalih začinjenih podžanrov, ki so krasili takratno britansko sceno. Vendar nas je vseeno presenetil. Z izdajo prvenca Music For The Uninvited se je ob sozvočju housa igral še z edinstvenim konceptom svojih spominov in prvega srečanja z glasbo. Njegov drugi Rojus objame tipične four-on-the-floor ritme v celoto zgodbe žuranja in rajanja po večernih klubih. Skratka, tu nam postane jasno, da je Leon Vynehall tako glasbenik kot navdušen pisec zgodb in s takšnim razumevanjem nas njegov najnovejši dolgometražec Nothing is Still pravzaprav niti ne preseneti.

Otvoritveno rožljanje klavirja in ambientalne podlage, ki jo slišimo na skladbi From The Sea / It Looms (Chapter I & II), nam napove možnost epike v Vynehallovi zgodbi. Subtilna priključitev godal nam takšno napoved celo potrdi. Vynehall pa je za navdih tokrat pobrskal po predalih tujih spominov. Takšnih, na katere se je avtor čustveno navezal, potem ko je zanje izvedel ob smrti svojega starega očeta. Tematika selitve starih staršev iz zaledja idilične angleške pokrajine v osrčje New Yorka se je za Vynehalla zdela pravšnja. Pripoved ne krasi le njegovega zadnjega izida, temveč tudi novelo in kratek film, ki sta nastala pod taktirko Leonove ljubezni do pripovedovanja zgodb. Za nadaljnost razglabljanja Nothing is Still pa je treba omeniti še, da se bo recenzent omenjenega izida dotikal le z vidika njegove glasbene različice, in ne popolne večformatne celote.

Domišljanje urbanega New Yorka in naselitev britanskih priseljencev je zajeta v sozvočju Nothing is Still, ki poleg pripovedne strukture ponudi tudi paleto dobro premišljene inštrumentacije. Tu najdemo tipične elemente elektronske glasbe ter organsko zveneče akustične inštrumente, ki sobivajo v lepi solidarnosti ameriškega urbanega okolja. Zmes elektronskih in organskih podlag lahko v avtorjevi pripovedi jemljemo celo simbolično.

Začetni premiki iz britanske idile v obljubljeno deželo, ki nam jo nazorno pokaže godalna sekcija na From The Sea / It Looms (Chapter I & II), se lepo prelevi v urbano okolje elektronskih tolkal in subtilnega basa. Selitev je uspela, vendar pa je hrepenenje in pogrešanje domačih še kako prisotno. New York je velika mešanica kultur in Vynehall se tega krepko zaveda. V zmes elektronskega zvoka vrže še jazzovsko obarvana pihala, ki se vrtijo v odtenkih Coltrana in tradicionalne klezmer glasbe. Piano ostinati nas spominjajo na sodobno klasično glasbo newyorške scene šestdesetih, kjer se je razvijal minimalistični zvok Steva Reicha in Terryja Rileya. Skratka, očitno je, da je Leon Vynehall opravil solidno raziskavo in to pri doživljanju zgodbe nedvomno pomaga.

Pripovedovanje preko glasbene stvaritve ni najlažja naloga. Skladatelj mora imeti žilico za dramo in njeno strukturo. Skladbe z Nothing is Still nas morda spomnijo na izvirno glasbo iz kakšnega filma, ki ga nismo nikoli gledali, vendar ga vseeno znamo doživeti. Zgodbo dojamemo, strukturo razumemo in čustvene scene znamo doživeti. Leon Vynehall ima neverjeten občutek za dramo in celoto podane zgodbe, a vseeno lahko nastopi manjša težava Vynehallovega zgodbopisja - manjkata nam vrhunec in njegova razrešitev. Dolgometražec Nothing is Still prične poln upanja, v celoti sredine albuma občutimo predanost življenja v obljubljeni deželi, vendar se ta na žalost razvije v precej lackluster konec. Predzadnja Ice Cream (Chapter VIII) nam pričakovano ponudi odskočno desko za dramatičen vrh in njegovo razrešitev in oba pričakujemo na zadnji skladbi It Breaks (Chapter IX). Vendar nato kmalu opazimo, da je to le umirjeni epilog za neobstoječi vrhunec. To zmoti pripoved in oblije nas občutek razočaranja, ki ga lahko enostavno opišemo kar z »nikamor ne pelje« ...

A vseeno ne bodimo preveč kritični. Vynehall si zgodbe ni izmislil, temveč je na podlagi doživetij ljudi, ki jih ima neizmerno rad, ustvaril dobro glasbo. Čeprav albumu Nothing is Still primanjkuje zadovoljiv konec, sta potovanje in doživljanje čustveni in dovolj lepi, da si bomo glasbeno različico spominov njegovih starih staršev nedvomno še kdaj zavrteli.