LEPŠA BRENA: PRAZNI GRADOVI PLEŠU

samozaložba, 2020

Okolje, ki ga je naša vrsta zasedla in v katerem si je zgradila svoja bivališča ter kompleksne infrastrukture je postal ključen dejavnik pri izoblikovanju naših osebnosti. Sleherna interakcija v prostoru, pa naj bo še tako banalna, na svoj način vpliva na naše življenje, razmišljanje in osebnost. A kaj se zgodi, če v novodobnem tempu večine teh interakcij sploh ne zaznamo? Mar skupaj z našimi mesti postajamo otopeli? Taka vprašanja in ideje nam servira dokaj sveža srbska zasedba z imenom, izpeljanim iz imena turbofolk zvezde. Zasedbinemu novemu albumu, ki je izšel v samozaložbi, bomo prisluhnili v nocojšnji Tolpi bumov.

Lepša Brena je dvojec iz Novega Sada, ki sestoji iz vokalista in kitarista Attile Antala in klaviaturistke Višnje Žugić, vsake toliko pa se jima z vokalnim nastopom pridruži še Andrej Nenadov. Ob podrobnejšem poslušanju besedil in pregledu vizualnega materiala, ki spremlja njuno glasbo, je kaj hitro moč opaziti, da sta oba člana dejavna tudi na drugih umetniških področjih. Attila se poleg glasbe ukvarja z gledališčem, Višnja pa je arhitektka. Pravila, ki jih narekujeta njuni stroki, predvsem arhitektura, so prepletena z njuno glasbo, ki sta ji nadela oznako architecture pop. Gradniki tega zvoka so predvsem elementi retro synthwava, in electro ter indie popa, s katerim poneseta dalje štafeto jugoslovanskih bendov osemdesetih let prejšnjega stoletja, kot so denimo Ekatarina Velika, Oskarova fobija in Videosex.

Razlog, da sta ustvarjalca svojo glasbo oklicala za arhitekturno, so predvsem besedila, ki se pogosto nanašajo na arhitekturno teorijo, znana dela ter umetnike v stroki. Tako je tudi osnovni gradnik albuma Prazni Gradovi Plešu mesto in raziskovanje odnosa med urbanimi prostori ter njihovimi prebivalci. Že z uvodom v album se spoznamo z izsekom iz knjige Oči kože finskega arhitekta in teoretika Juhanija Pallasme, ki razlaga, da ima vsako mesto svoj unikaten zven in da se je ta v hrupu ustroja neoliberalne družbe popolnoma izgubil. »Naše uši postale so oslabljene,« prebere Višnja, ko potihne spremljava Attilove kitare in nas povabi k iskanju izgubljenega odmeva.

Album nas z ritmi, ki silijo k plesu, vodijo skozi ulice in prostore mesta, kot ga dojemata Višnja in Attila. K temu pripomorejo njuna slikovita besedila in vokali, ki večkrat posežejo po onomatopoiji ali pa s ponavljanjem besed ter fraz ustvarjajo ritem. To lahko slišimo že v prvi skladbi po uvodu, naslovljeni Beton #1, v kateri dvojec opeva ta vsestranski gradbeni material, in pa v komadu 432; Matta-Clark, ki se navezuje na življenje in delo umetnika Gordona Matte-Clarka, člana umetniškega kolektiva Anarchitecture. Še ena tematika, s katero se srečujemo med poslušanjem albuma, je motiv flaunerja - mestnega sprehajalca, ki je sicer del mestnega tkiva, a se vanj ne vključuje, temveč ga zgolj opazuje. Ravno ta nepristranskost mu omogoča, da vidi tudi tisto, kar bi bilo marsikomu drugemu skrito. Bodisi je to osamljen žerjav, ki tiho bdi nad mestom, bodisi zanimiv pripetljaj na strehi bloka.

Izredno čustven odnos do urbanega prostora, izražen skozi besedila, nas vodi k temu, da se tudi sami začnemo odzivati na prostor okoli nas, tudi če gre le za tapkanje z nogo po parketu, ob dinamičnih elektronskih ritmi. Prav ti ritmi, ki jih kreira zvok vsemirskih sintetizatorjev ter kitar, nosijo tisto dobro merico nostalgičnega zvena in orisujejo esenco odraščanja in bivanja v mestu - v primeru Lepše Brene konkretno v mestu države, v katerih je pod kupi reklamnih panojev nove dobe še vedno zakopan odmev socialističnega duha povezanosti in enotnosti.

S tem nam album Prazni Gradovi Plešu ponudi vpogled v vsakdanjost mesta skozi oči arhitekta, ko plati slečemo fasado referenc in teorij, pa nam še vedno ostane trdno jedro jugoslovanske elektro pop glasbe, ki z zasedbami, kot je Lepša Brena ali Svemirko, pogumno živi dalje v svetu novodobne balkanske glasbene scene.