LHF: For The Thrown

Keysound, 2015

Epskega dolgometražnega prvenca londonskega kolektiva se je ob izidu pred tremi leti v posvečenih krogih prijel status kulta. O razlogih, zakaj je postal kult, lahko tisti manj obveščeni sledilci dubstepa in basovskih muzik bolj kot ne le ugibamo. Morda zaradi renomeja članov kolektiva, morda zato ker LHF pripisujejo vlogo glavnega glasnika cenjene znamke Keysound, ali pa zato ker njegova spreminjajoča zasedba ustvarja mimo tokov tistega dubstepa, ki je postal »dirty word«. Ker je bil album dolg dve uri oziroma je šlo pravzaprav za kompilacijo skladb posameznikov kolektiva, je bila verjetnost za to, da bo vsak poslušalec našel kaj všečnega, precejšnja. Je pa hkrati res, da je za to, da se je prebil skozi ves material, potreboval precej potrpežljivosti. Nemara so do podobnega spoznanja sedaj prišli tudi člani kolektiva, ki bi iz svojih obsežnih arhivov sicer zlahka sestavili kakšen 'Vol.2', a so se odločili, da nov album stisnejo v dobre tri četrt ure. V teoriji bi to torej moralo pomeniti, da je album 'For the Thrown' precej lažji zalogaj.

Pa ni. Vseh deset skladb je tokrat podpisal Amen Ra, le v dveh sta svoje pristavila še dva druga člana kolektiva, zaradi česar se nekateri že sprašujejo o legitimnosti tega, da je album sploh objavljen pod imenom LHF, poenotena estetika pa pomeni, da se tričetrt ure vleče bolj, kot se je dvourni prvenec. Podobo novega albuma začrta že uvodna skladba, v kateri minimalistično ukrojene ambientalne sintetične linije in teksture spominjajo na kakšno new agersko klasiko. Produkcija je sicer izpiljena, natančno umeščenih detajlov ne manjka, toda v ušesih se zatakne nestrpno pričakovanje po kakšnem bolj dinamičnem zasuku. Linearna zvočna podoba in neambiciozne strukture skladb botrujejo pomanjkanju kakršnegakoli suspenza celo v poznejših, z ritmiko obogatenih skladbah. Te največkrat še vedno črpajo iz zlatega obdobja britanskih klubskih plesnih muzik, z melodičnimi in perkusivnimi pritiklinami pa se priložnostno spogledujejo tudi z bolj eksotično afriško ali pa indijsko ritmiko. Ne le, da skladbe zato izpadejo precej klišejsko, še bolj zmoti njihova anemičnost. 'For the Thrown' seveda ni prvi ambientalen dubsteperski album, če tak termin sploh obstaja, toda sorodni poizkusi poslušalcu ponavadi ponujajo precej več opore, naj si bo to skozi prizmo melodike, krojenja atmosferičnosti, z bolj dinamičnim zvokom, ali pa skozi samo strukturo skladb. Po drugi strani pa je v primeru LHF jasno, da gre za kolektiv poznavalskih producentov, ki so preprosto hoteli ustvariti album, s katerim bi se izognili tem običajnim pristopom.

Na koncu se postavi vprašanje, kakšni priložnosti in komu je album pravzaprav namenjen. Za plesišče, torej izvorno okolje dubstepa, zagotovo ne. Prej se zdi, da od poslušalca zahteva popolno koncentracijo in verjetno specifično razpoloženje, če ne kar stanje duha. LHF so ob izidu med drugim zapisali »nismo prepričani o tem, da se bomo kdaj kamorkoli prilegali, in album je točno to – album za neprilagojence, tiste, ki se obremenjujejo zato, ker ga ni lahko opredeliti, tiste, ki so odvrženi«. Precej dvoumno sporočilo, iz katerega ni povsem jasno, ali so neprilagojenci oni ali pa smo to tisti, ki glasbo radi opredeljujemo. Sam navijam za neprilagojence in v tej luči mi je – v pomanjkanju boljšega izraza – nenavadnost albuma 'For the Throw' blizu, paradoks pa je v tem, da ga verjetno kljub temu ne bom nikoli več poslušal.