LIANNE LA HAVAS: Blood

Warner Bros., 2015

Mladi Londončanki s pogodbo pri Warner Bros. že od leta 2010,  z drugim albumom pri 25-ih in z nagrado za najboljši album leta pri iTunes UK, ki ga je zaslužil njen prvenec, medijske pozornosti ne umanjka in zato ne čudi, ko suvereno poje »And suddenly it seems that I'm where I'm supposed to be«.

Z drugim albumom se Lianne iz folka prestavi v bogatejšo produkcijo in bolj razdelane in velikopotezne aranžmaje. V urbani mešanica r'n'b-ja, soula in pop struktur se zrcalita mladost in razigranost. Kakor prava r'n'b in soul diva, podkrepljena z dobrim bendom in poslušljivimi komadi, ima izdelano celovito medijsko podobo, tako kot pritiče založbi, pod katero ustvarja. Kljub temu pa jo še zmeraj spremlja nekakšna prisrčnost, ki jo iščejo malo manj poslušalci in bolj gledalci. Seveda je treba povedati, da bo Lianne zadovoljila tudi njih.

Stari starši glasbenice so grško-jamajških korenin in iz raziskovanja le-teh izhaja naslov novoizdane plošče, »Blood«. Glasbenica je namreč obiskala sorodnike na Jamajki, kjer je dobila veliko snovi za skladbe. Ritmika za miganje bokov, ki jo je navdahnila otoška glasba, je vsekakor eden izmed vplivov.

Seveda je tudi tukaj, kot pri vseh priljubljenih pop ploščah, v ospredju vokal. Kljub temu, da so instrumentacije dovolj bogate, pa so produkcijsko venomer potisnjene nazaj in tako zelo izenačijo in poenostavijo glasbo. Solidne in koherentne skladbe z večinoma ljubezensko tematiko zrcalijo optimizem dekleta, ki pa morda vendarle ni tako zelo »grown up«, kot omenja v besedilih. Pesmi so namreč precej lahkotne, prav tako so teme in način, na katerega se jih loteva, pisane na kožo čustveno razrvanim najstnicam. Za verze kot »People think I'm crazy,   Lately I'm Living in midnight«  in  »Oh baby, can I hold you? Such a cold, cold night« in še kar nekaj podobnih fraz, že floskul, se lahko legitimno vprašamo, če so tam le zato, da zapolnijo prostor, pa v bistvu ne pomenijo nič. 

Zvokovno se med globokimi basovskimi linijami, akustiko, funky kitarami in na čase jazzy brass in klavirskimi prebliski sprehaja glasbeničin poslušljiv »smooth« vokal. Vendar pa je ta v skladbah, kot je »Unstoppable«, in s pretiravanjem v »Midnight« rahlo pretirano pocukran in najverjetneje primeren tudi za poslušalca komercialnejših radijskih postaj. Prav ti skladbi sta eni izmed bolj šibkih na plošči. Bolje odzvenijo skladbe, ki imajo največ folk podstati in so aranžersko simplicirane, na primer nežna »Wonderful«, »Ghost« ali »Grow«, ki bi lahko ostala v akustiki. Tamkaj še najbolj pride do izraza naivno iskreno songwriterstvo, ki pa se po recenzentkinem mnenju ne izogne nekaterim banalnostim. 

Prav tako generičnosti prida nepotrpežljivost, skladbe namreč  z odprtih in obetavnih uvodov kaj hitro presedlajo v osrednjo ritmično-melodično linijo, ki ni nikoli pretirano presenetljiva ali intrigantna oziroma je na več mestih predmet razočaranja. Havas v svoji verziji Jamiroquaija v »Tokiu« poje:« All I've ever known is How to be alone, It comes naturally«, a glede na to, da so besedila napolnjena z »you«, »baby«, »love« ter da neredko implicira drugo, ljubljeno osebo, težko verjamemo, da  pride samost pri njej tako zelo naravno. V resnici dobi poslušalec ravno nasproten občutek – kot da je znati biti sam nekaj, na kar je treba biti ponosen. Glede na rečeno, se gospodična potemtakem menda ne bi najbolj strinjala z Marquezom, da je človek lahko osvobojen ljubezni in hvaležnosti.

Za tiste glasbofile, ki iščejo nekaj več, je snov preprosto preveč generična, vljudna oziroma povprečna. Težko bi konkretno diskreditirali posamezne dele, saj ni ne aranžersko ne vokalno nič narobe, vendar pa je to glasba, kjer prav nič ne zbode in ki se želi medlo in previdno motati okrog mnogih uhljev. Kot da tovrstni artisti ne premorejo ekstremnejših čustev in razpoloženj kot nostalgično romantičnost, prifrknjeno zaljubljenost ali post adolescentnost ali pa jih preprosto ne znajo, nočejo preslikati v glasbo, bodisi zaradi lažje poslušljivosti bodisi zaradi neokretnosti.

Čeprav dvojine in ljubeznivi teksti delujejo nadvse simpatično, pa vendarle na albumu ni trenutka, ki bi poslušalca premaknil, raztrgal, pognal v jok ali kričanje, in zdi se, kot da tudi artistka ne počne nič od tega.