LIARS: Wixiw

Mute, 2012

Ko zasedbe predstavljajo svoje nove izdelke, je ponavadi le težko ločiti PR-ovsko navlako od resničnih dogodkov. Najnovejša plošča skupine Liars naj bi tako nastajala med odročno leseno kočo in temačnim bunkerjem v Los Angelesu. A ne glede na resničnost teh navedb, ti prostori kar dobro opišejo razpoloženje, ki se skriva na že tako misteriozno poimenovanem albumu. Plošča, zapisana kot WIXIW, se namreč bere kot "wish you". Za prikritim naslovom se skriva izdelek, ki v marsičem razkriva neko drugo, do sedaj bolj prikrito plat 12-letne zasedbe, ki jo tvorijo Angus Andrew (vokal in kitara), Aaron Hemphill (tolkala, kitara, sintetizatorji) in Julian Gross (bobni).

Glasbo zasedbe Liars že ves čas zaznamujejo repetitivnost, zamaknjenost, minimalizem in skorajda mantričnost zvoka. V tem oziru ni drugačna niti najnovejša stvaritev. Vendarle pa ni mogoče reči, da nova plošča ne bi bila tudi samosvoja oziroma drugačna od njihovih obstoječih izdelkov. Pravzaprav je ravno v omenjenih lastnostih mnogo bolj radikalna, saj so ambient, otožnost, melanholija, odsotnost, ponavljanje in podobno prignani do skrajnosti, kar ploščo dela drugačno od mnogo bolj "rušilnih" petih predhodnic.

Lahko bi rekli, da je tudi mnogo bolj eksperimentalna, čeprav na nek sprevržen način, saj je eksperimentiranje z izraznostjo sestavni del celotnega opusa zasedbe Liars. A tu gre za drugačne vrste eksperiment, ki utegne zanimati celo bolj široko publiko, saj je mnogo manj zvočnega "šundra" in veliko več zasanjanosti. Pa čeprav te ni manjkalo niti prej.

Drugačen je tudi zvok. Iz distorzirane kaotičnosti je bend prešel na mnogo bolj mehke oblike zvokov, kar je zahtevalo tudi večje spremembe v rabi instrumentarija. Tu mislim predvsem na to, da so se še bolj naslonili na razne elektronske naprave, prednjačijo pa analogni sintetizatorji, ritem mašine in sempli, vse skupaj pa je dodatno procesirano, producirano in spolirano do skrajnosti v bistveno mehkejši zvok.

Plošča tako biva nekje med bitjo in vesoljem, med nič in vsem, če smo nekoliko "kvazi-meta-pesniški". Ni velikih nihanj, ni velikih pokov, vlada neka zasanjanost in le redke pasaže, kot npr. tiste v "III Valley Prodigies" ali "Flood To Flood", nam sploh dajejo slutiti, da gre za Liars. V ostalem bolj spominjajo na kroge minimalne elektronike, ambientalnega rocka in/ali celo krautrocka. Sledov punka in nasploh trših rimtov ni več.

Liars z WIXIW uvajajo neko novo stran svoje zgodbe, ki je mnogo bolj intimna, a tudi introvertirana in se zna, resnici na ljubo, tistim, ki so jim bili všeč zaradi svoje osebne neposrednosti in ekstravertiranosti, ki smo jo pri njih poznali prej, vleči, še več, lahko se zazdi celo dolgočasna. Le malo je namreč momentov, ki bi spominjali na kaos, škripanje eksplozijo čustev ali podobne oznake, ki smo jim jih prej brez dvoma pripisovali.

A to ne pomeni, da je plošča slaba ali da to niso Liarsi. Trpljenje, eksistencialna negotovost, odtujenost ali kakorkoli že bi to poimenovali, so še vedno tu, le v neki drugi obliki. In kot rečeno, nemara bo v novem zvoku še kdo odkril, zakaj so Liars pravzaprav tako zanimiv bend, prepričanim pristašem prejšnjega izraza pa itak ostaja pet predhodnih albumov. Morda pa tudi zadnji.