Limousine: Siam Roads

Ekler'o'shock, 2014

Limousine je bend, ki ga na Radiu Študent spoznavamo prvič. Devet let nazaj so izdali svoj prvenec, nato so čakali nekaj let, da so pred dvema letoma izdali drugo plato z naslovom II [two], sedaj pa se četverica francoskih muzikantov s ploščkom Siam Roads predstavlja v rahlo drugačni luči. Če so se poprej strogo gibali na liniji kvazi-univerzalnega jazza in popa ter občasnih prebliskov upočasnjenih rockovskih godb, so se sedaj odpravili na točno specifično geografsko lokacijo, na sever Tajske, natančneje v pokrajino Isan, kjer so se zapodili v iskanje tradicionalnih muzik laoških staroselcev, ki se v nekem nadrejenem terminu imenuje mor lam. Glasba mor lam je sestavljena iz treh glavnih elementov, in sicer tradicionalne bambusove frulice po imenu khene, tristrunske lutnje pin, nad njima pa se pojavlja glas, hiter, podoben spoken wordu, ki govori o ruralnih prigodah in vsakdanjih stvareh. Tovrstna tradicionalna podoba se je v drugi polovici dvajsetega stoletja, predvsem pod vplivom zahodnjaškega rocka pretvorila v mor lam sing, v novejšo in vsekakor bolj popoidno različico nečesa, kar bi lahko imenovali osnovna matrica mor lam glasbe. Ta pa se je v sedemdesetih in osemdesetih letih začela združevati z osrednjetajskim luk thungom, malo hitrejšo reinvencijo starejših godb, ki jih je nazadnje bilo moč slišati na odlični letošnji Soundwayevi kompilaciji Sound of Siam, Volume 2, o katerih – to je o izdajah založb Soundway in tajske Zudrangme – z velikimi besedami govorijo tudi člani skupine Limousine.

Tovrstne prakse približevanja tujim zvokom niso nič novega in evropske različice so ponavadi v tovrstnem približevanju neuspešne. Če se niti ne spustimo globlje, lahko kaj hitro vpademo v problematiko orientalizma itn., vendar se zdi, da je v primeru Limousine bolje govoriti o estetski plati, saj je diskrepanca že na naivni poslušalski ravni dovolj jasna. V primeru Siam Roads so glasbeniki poleg direktnega stika snemanja plate na Tajskem stopili v stik tudi z Yodhom Warongom, glasbenikom, ki je za album prispeval glasbo tristrunske lutnje pina, tajskega ksilofona ponglanga in ustne harmonike khene, pri pesmi Lam phutai, ki se zdi še najbolj estetsko ugodna skladba izmed vseh enajstih na plati, pa je prispeval tudi vokalni del.

Če bi Silk Roads ocenjevali zgolj z ozirom na začetne skladbe, bi ga brez kakršnega koli zadržka lahko kaj kmalu zavrgli v kot katerega koli danega prostora. Zdi se, da je največji krivec za to saksofonist, ki je še najbolj kriv »združevanja s popoidnim jazzom evropske celine« in ki vztrajno preigrava variacije enega in istega patosa, potopljenega v klišejske vokalne ambientale ter prostor-ustvarjajočo preobilico reverba. Tega je poleg prvotnega zanikanja moč iskati tudi v najbolj generičnih izvedbah mor lama in luk thunga iz devetdesetih let, vendar tovrsten argument pri izpričanem konceptu Limousine ne vzdrži. Pod opisanim se rahel potencial kaže v perkusivnih elementih, ki so nedvomno vredni spremljanja, kitarska distorzija in kitaristovi odrezani zamahi po strunah pa tudi ustrezajo vzorcem, vzetim iz prej omenjenih sodobnejših azijskih etnijskih godb. Obenem je v nekaterih postrokerskih momentih slišati približevanje generičnim matricam velikih imen tega žanra, vendar dlje od tega ne uspejo priti. Preko Boonghuse pa do Wrong Scotterja lahko poslušamo spogledovanje s pihalnimi harmonijami najbolj generičnega popa, ki reminiscirajo na devetdeseta leta marketinških cheesy melodij. Vse dokler se – ta rez je moral pač nekje priti - saksofon na komadu Lam Phutai ne skrije pred Warongovim vokalom, ki v siceršnjo srednjo žalost vnese nekaj tistega, kar so glasbeniki v vseh teh prvih komadih neuspešno iskali. Zadnja polovica albuma, nekako slaba polovica celotne minutaže, tako poskuša nadoknaditi izgubljeno v prvem delu, kjer se zdi, da so Limousine na celokupni ravni še najbolj uspešni ravno tam, kjer so najmanj »inovativni«. Ta inovativnost se kajpak veže na njihovo pezo popoidnega mehkega jazza, ki ga v zadnjem delu, kljub izjavam v intervjujih, da ravno niso hoteli izgubiti esence svoje glasbe, končno izgubijo. S tem njihova glasba v luči prejšnjih neuspešnih komadov dobi dodatno vrednost, vendar pa je tovrsten argument – kot se vam najbrž že dozdeva – širše gledano fige vreden, saj služi zgolj opravičevanju sicer produkcijsko izčiščenega zvoka grupacije Limousine.