Liza Anne: Fine But Dying

Arts & Crafts, 2018

Danes v Tolpi bumov predstavljamo, lahko bi rekli, večjezaložniški prvenec piske pesmi Lize Anne iz Nashvilla v ZDA, iz hkrati zagamanega in v tem lahko tudi ustvarjalnega Nashvilla: torej Nashvilla Johnnyja Casha na eni in Nashvilla družine Cyrus na drugi strani.

Liza Anne je mlajša ustvarjalka, ki s ploščo Fine But Dying stopa na pot tretjega albuma, ki pa je hkrati tudi prvi, ki ji bo očitno prinesel veliko širšo pozornost, s tudi miljejsko relevantno založbo, ki še dodatno prispeva k najverjetnejšemu uspehu. V tematskem smislu avtorica ploščo predstavlja na precej preprost način, v afirmaciji dvojnosti, vmesij oziroma dualizmov, kot jim pravi sama. In dejansko, ta koncept uspelo deluje že ob zelo površnem poslušanju kot tudi z dvojico, ki smo jo že orisali z Nashvillom v uvodu.

Fine But Dying je plošča, ki zelo hitro nastavi – do neke mere celo nelagodno sintezo opozicij tudi v zvoku – po jasni liniji vplivov in zgledov. Že v prvih nekaj komadih slišimo tako očitne, značilne popoidne country folk nastavke, ki tudi v zadnjih letih še vedno zasedajo enostavno – prominentno mesto znotraj anglo-saksonske formulaike množično futranih napevov, četudi v večini znotraj ameriškega prostora, kot tudi vplive dejansko precej stopenj trše godbe; vplive, ki bi jim lahko pripisali tako americana, indie ali emo izvore kot tudi vpogled v genealogije z nekaterimi povezanimi art rockovskimi, zahtevnejšimi žanri iz - pa naj ji kljub bedi rečemo tako - zlate dobe ameriškega neodvisnega rocka …

Ja, Liza Anne se še kako očitno napaja iz zelo različnih izvirov, mlak in blatnih lukenj, ob tem pa izjavlja stisko v smislu občutka kršenja pravil identitete – če si to, si to in ne ono; in če si tretje, si ono in nisi to. Izjemno lahkotna in preprosta je izjava v njenih besedi, ki takšni igri reče ne. Verjetno bi jo označili za naivno. Vendar pa ima kovanec tu tudi obrnjeno plat, ki Lizo Anne vsekakor potrjuje kot izjemen talent in predvsem trmo, nujno trmo, takrat ko obstaja mesto pisanja pesmi med vsemi temi vplivi in ko le ena historična linija ni več dovolj, kar imamo lahko tudi za simptom globalizirane potrošniške in s tem tudi glasbeno konzumentske sodobnosti … in hej, to je vendarle muzika za ljudi.

»I'm Digging my own grave with all the shit I say«, pravi Liza v zmagovitem predzadnjem komadu s plošče – I Love You But I Need Another Year. In ravno v patetični postani romantiki cigaret in razmerij, ki naj bi palila za vse večne čase, se Liza tudi resnično postavi ob avtorice, kot so Angel Olsen, Courtney Barnett ali Feist, zavestne in izrečene vzornice, brez sramu. Naj bo prerazposajena, da bi bila resnično depresivna ali preveč družabna, da bi jo stiskala tesnoba. No, s ploščo Fine But Dying Liza Anne vse to daje iz sebe in postavi na razstavo, s kakršno danes sicer težko zares poveš veliko … Pa vendar govoriš in poješ zato, da poveš, vzdrhtiš in zazveniš …

Plošča Fine But Dying je kljub očitni sladkorni s srčiko pesemske oblike aktualnega mainstream countryja plošča očitnega presežka in tujosti, vsekakor vredna pozornosti vsaj mlajše alternativne publike songwriterske muzike, publike, katere zgodovinski sopmin ne seže več v čas pred s formulaiko hiper zlorabljenimi devetesetimi. V slednjem namreč ni nič temeljno hudega, ne zares ...