Lolita: Uantauantauantanara

ZARŠ, 2014

Podpisani nisem edini, ki ob bendu Lolita uporablja pridevnik »veteranski«, in verjamem tudi, da si ob tej oznaki nihče ne predstavlja kakih osivelih, vsega naveličanih glasbenikov, ki, ozaljšani s pestjo medalj iz te ali one bitke, od okolice pričakujejo spoštovanje in čaščenje le na osnovi starih zaslug. Nasprotno, pod tem pojmom si predstavljam izkušenost, modrost, previdnost in pretkanost, ki jo s sabo prinesejo dolga leta delovanja, številna sodelovanja in kajpak koncertna kilometrina, katere števec je v primeru Lolite začel teči v za marsikaterega današnjega poslušalca »davnem« letu 1987.

Bend, ki deluje dobrega četrt stoletja, kar je za jazzovske formacije prej izjema kot pravilo, je dobršen del svojega življenja deloval kot trio saksofonov, električnega basa in bobnov. Že od začetka sta v bendu stalnica saksofonist Primož Simončič in basist Iztok Vidmar, medtem ko se je za bobni zamenjalo kar nekaj glasbenikov. V današnji zasedbi je to Uroš Srpčič, ki je z bendom že sodeloval, aktualni sekstet pa zaokrožajo veteranski klaviaturist in pihalec Lado Jakša, violinist Matjaž Sekne, ki je prav tako nekoč že godel z Lolito, ter kot pika na i ekspresivna pevka Neža Trobec. V tej zasedbi je bend sicer posnel že album Black Tulip iz leta 2012, ki pa se je našemu radarju izmuznil …

Na zadnjem izdelku, ocenjenem na tem radiu, koncertnem albumu Arcnije iz Gromke iz leta 2011, je Srpčič že bil v bendu, medtem ko je v takratnem kvartetu igrala neka druga Neža, namreč klaviaturistka Neža Naglič. Ta album bolj zaradi vpogleda v spremembe zasedbe, ki hkrati pomenijo naslanjanje na preverjena imena, omenjamo zaradi strukturnih in zvočnih sprememb, ki jih je prinesel. Skladbe Lolite je prej odlikovala zgoščenost izraza in koncizna zgradba, ki je nemalokrat z vodilnimi riffi in nadgradnjo spominjala na rockovske bende. Na Arcnijah … pa so se glasbeniki zasukali v bolj odprte forme, z improvizacijo in nepredvidljivostjo kot glavnima osiščema, okrog katerih so se sukale za norme benda zelo dolge, tudi 20-minutne skladbe. Tudi zvok se je sproti sestavljal in spontano razgrajeval iz komada v komad. Nekaj teh novih smernic je bend ohranil na novem albumu, obenem pa je, predvsem po zaslugi pevke, povsem osvežil oziroma na novo definiral svoj zvok. Pri tem je zanimivo opazovati, kako je bend vendarle ohranil prepoznavnost zanj značilnega zvoka, obenem pa zdajšnja ojačana zasedba z domiselnimi vložki in novimi barvami dodatnih inštrumentov bogati znan zvok z niansami in jih popelje v nove sfere. Gotovo je najbolj opazen vložek Trobčeve, ki z izjemo komada Luna ne interpretira besedil, ampak se vešče izraža z raznovrstnimi vokalizacijami, od zateglih vokalov prek ponavljanja in intenziviranja zlogov do šepetov in vriskanja.

Čeprav je v ospredju pevkin vokal, mu ostali glasbeniki sledijo v pletenju kompleksnih, večslojnih skladb, ki kljub naslanjanju na bolj razprto strukturo ohranjajo ne le prepoznaven zvok, marveč tudi všečno melodičnost, ki prenica tudi iz kompleksnejših skladb. V ubrani igri tako glavne vloge nima le vokal ali kak drug inštrument, pač pa se vsi skupaj izmenjujejo in dopolnjujejo. Na dobri uri trajajočem albumu najdemo nekaj predelav že znanih tem, ki so kajpak doživele stilsko preobrazbo, na seznam skladb pa je bend uvrstil hudomušno imenovano Recesijsko, ki traja natančno nič sekund.

Če bi želeli posebej izpostaviti le eno novo značilnost znova prenovljene Lolite, bi se odločili za psihadelijo, ki so jo doslej, po našem vtisu, še najraje zasledovali na koncertih, a tako konciznega koraka v zadete, megličaste zvočnosti na ploščah doslej ni bilo zaznati. Obenem v muziki slišimo prvine art in alternativnega rocka pa tudi navezave na zvedavi fusion iz njegovega žlahtnega začetnega obdobja ter obilo eksperimentalnih posegov. Osnova vsega kajpak ostaja jazz, ki se ves čas preizprašuje, je na preži, saj se strumno sooča z drugimi zvrstmi, si od vsake sposoja tisto, kar mu je po godu, in se sproti, v samem procesu muziciranja in nastajanja skladb, prenavlja.

Lolita je z novim albumom spet dokazala, da je, ko gre za inventivne godbe, sprememba edina stalnica. Posnela je svež, pametno zložen in odlično odigran šopek mikavnih skladb, v katerih lastno bogato preteklost vešče umešča v aktualni zvočni trenutek. Vedno različna Lolita tako ostaja večno mlada, zvedava in iskriva … In če se vrnemo na naša začetna premlevanja o pomenu pridevnika »veteranski« in se malo pošalimo: sceni, ki ima takšne veterane, se ni treba bati za svojo bodočnost!