LOS PIRAÑAS: La Diversión Que Hacía Falta En Mi País

Staubgold, 2017

Nov teden v osrednjem kritiškem terminu na Radiu Študent otvarjamo s plesnim tropskim noise triom, ki prihaja iz Bogote v Kolumbiji. Los Pirañas je zasedba mnogih žanrskih obrazov, ki spaja glasbo pretežno vlažnih področij Južne Amerike, Afrike, vse do triperskih psiho nagnjenj in rokerskih izvenšablonskih vihanj vse prej kot predvidljivega poravnanega zapisa tako v idejnem kot tudi zvokovnem smislu. Eblis Alvarez na kitari, sintu in za računalniškimi zvočenji, Mario Galeano na basu in Pedro Ojeda za bobni že več kot dvajset let kreirajo in črpajo samosvojo impozantnost iz različnih smernic - med drugim tudi starega kolumbijskega punka, jazz rocka, surfa in še marsičesa drugega. Delujoči v bendih Ondatropica, Frente Cumbriero, Meridian Brothers, Romperayo in drugih so po prvencu Toma Tu Jabón Kapax iz leta 2010 in nekaj krajših izdajah v letu 2015 izdali krajšo 7'' EP verzijo danes obravnavanega albuma La Diversión Que Hacía Falta En Mi País, ki je nato lani izšel še v daljši različici kot drugi veliki album zasedbe, tokrat za znano založbo Staubgold. Nadaljevanje debija torej, z večjo mero odklonskosti, zmedenosti pa tudi navihanosti v izvedbi kolumbijskih piranj, ki jih je Druga godba umestila v letošnji bogat seznam nastopajočih.

Plošča La Diversión Que Hacía Falta En Mi País skriva veliko več, kot pokaže ob prvem poslušanju. Zvočnost, v kateri prevladuje kitarsko narekovanje, ob nepazljivosti izpade celo v maniri sindroma poceni surf rock benda, ki po dveh, treh komadih kljub idejni zanimivosti venomer ostaja za zaveso nasičenih zvenov visokih tonov in ponavljajočih se mediger. A Los Pirañas se, prav nasprotno prvemu vtisu, predvidljivosti otepajo na več načinov. Odpiranje albuma z efektiranim kitarskim brkljanjem v Delicuencia Precoz, ki za sabo potegne nemirno ritem sekcijo, kaj kmalu prestopi v prvi poklon na albumu, priredbo pesmi De Sol A 18 Minutos pokojnega argentinskega glasbenika Luisa Alberta Spinette »El Flaca«. Jazz-rockovski pretok pesmi trio predomači v mlete gruvaške atraktivne ritme s temačno pridušeno kitaro v napetih in gotsko strašljivih predelih komadov. Omenjena pesem pa je tudi edina, ki vsebuje tudi vokale v napevih.

Dobre pol ure dolg album tvori zajetna mešanica prevladujočih latino plesnih ritmov, za katere pa umestitev v določen žanr še vedno ni tako lahka, še posebej, če kolesje trio mašine za sabo pobira še delce psihedelično širokih zamazanih motivov. Tako se zmes Los Pirañas vrti in gosti v nedogled. Dragones Chinos odseva psihedelični afrobeat naskok, Mis Animalitos pa perujsko čičo s kaotičnimi izpadi vseh inštrumentov. Sir de Gusano v ospredje meče elemente kumbije, iz ozadja pa sili igriva melodika, tako kot v komadu Las Olfateadoras napadalne ritmike sekajo brezobrazni kitarski zamiki. Zadnja pesem je še eno posvetilo oziroma priredba starega kolumbijskega punk benda Mutantex in njihovega komada Sin Reacción, sicer v primeru Los Pirañas naslovljenega Cómo Me Como Yo. Tu surfersko veseljačenje priredi vokalne linije izvirno punkerskega benda v posebni kitarski jezik Los Pirañas. Tropskega noise tria se skratka ne da zaobjeti v konkreten paket. Če se razigranost piranj v živo res le še poveča, pa odkrijte že 26. maja na letošnji Drugi godbi ...