LOW: THE INVISIBLE WAY

Sub Pop, 2013

Pionirji slowcora in kultni veterani ameriške indie rock scene, duluthski Low, so marca izdali jubilejno deseto ploščo. Pred tem so se zadnjič oglasili leta 2011, ko so s plato C'mon nadaljevali tradicijo opreznega raziskovanja vseh aspektov počasne in melanholične, a hkrati vznesene glasbe. V preteklosti so dokazali, da znajo svojim pesmim pustiti dihati in da jih pogosto ni strah postaviti tišine na prvo mesto. Čeravno se pretirane kitarske distorzije nikoli niso posluževali, so si v zgodnjih letih delili precej podobnosti s hladnejšim zvokom zasedb, kot je Codeine, sicer pa so se Low vedno gibali v toplejših, bolj akustičnih sferah, kar je njihovi glasbi dalo izrazito intimen karakter.

Plošča The Invisible Way se zvočno povsem približa idealni podobi tega otipljivega, domačnega karakterja. Bogat, naraven bas, lahkotni in špartanski bobni ter zemeljska kitara asociirajo na pesem Jesus Etc. zasedbe Wilco, kar seveda ni naključje, saj je ploščo produciral Jeff Tweedy. Ta je Low približal americani, hkrati pa poskrbel, da je zasedba vseeno ohranila svoj tipičen zvok. Poročenima Alanu Spearhawku in Mimi Parker se je na basu tokrat pridružil Steve Garrington, ki je odigral tudi precej prominentne klavirske vložke. Ti še najbolje izpadejo, ko so preračunljivo minimalistični, že skoraj perkusivni, malce slabše pa, ko so v vlogi gonila oziroma hrbtenice pesmi. Parkerjeva in Spearhawk sta si vokalne dolžnosti na plošči porazdelila povsem enakopravno, kar ni ravno najboljša novica za tiste, ki precej bolj uživamo v glasu slednjega. Pesmi, v katerih poje predvsem Parkerjeva, ponavadi izpadejo preveč sterilne in precej dolgočasne. Njen glas se obnese dosti bolje, ko le bogatí Alanovega.

Otvoritvena Plastic Cup je najboljša pesem na plošči. Spearhawk s plastičnim kozarčkom in še nekaj skrbno izbranimi besedami naslika grenko, cinično podobo, ki ji inštrumentalna podlaga hkrati pritrjuje in odkimava. Parkerjeva v pesmi Holy Ghost spominja na alt-countryjaški folkerki Aimee Mann in Kathleen Edwards, izstopa pa še vztrajni komad Clarence White, ki vleče iz bluesa in soula, hkrati pa s simboličnim tekstom ustvari napetost, ki se razreši šele v nadaljevanju plošče.

Na The Invisible Way triu Low sicer redko uspe ponoviti presežne trenutke, ki jih je bilo na njihovih klasičnih izdajah v izobilju, vseeno pa gre za popolnoma solidno plato, ki je še ena v vrsti dobrih izdelkov njihovega konsistentno solidnega diskografskega kataloga.