Lufthansa: Davor
PMG Recordings, 2022
Tokratni protagonisti osrednjega kritiškega termina niso uradni bend nemškega letalskega prevoznika. So si pa ime nadeli po enem od največjih ropov na ameriških tleh, ko so prav omenjenemu prevoznemu podjetju iz trezorja na newyorškem letališču izmaknili bogastvo. Lufthansa heist je omenjan v Scorsesejevemu filmu Goodfellas, naši Dobri fantje pa so stacionirani daleč od italijansko-ameriške mafije, v Skopju. No, nikoli se ne ve, do kod sežejo lovke mafijske hobotnice.
Ivo Nikolovski, Andrej Dimovski, Luka Jovanovski, Viktor Stojanovski, Rade Bikovski in Martin Dzorlev so tako po letih kot po času delovanja mlad bend, nastal v času pandemije. Utrjevanje idej pod takratnim zaprtjem je prišlo do širšega občestva leta 2021, ko so poleg koncertov navrgli kar tri izdaje. Demo Tape I, Demo Tape II in Mirovna Tegla so na trenutno razvijajočo se makedonsko sceno prinesli svež piš, zagon in neke vrste glas generacije. Glasba s predlanskih treh izdaj je firbčno odkrivanje lastne identitete, takšne z mladostniškim zanosom, ki se ga tudi z raznimi filozofskimi tendencami od daleč ne more zatreti.
Naj bo jasno, da ne gre za težko ustavljivo zagrizenost v brezcilje. Ravno nasprotno. Iz postpunkovskih tradicij naperjena godba se ponaša z živahnim sproženim utripom, ki se krepi z vsakim vnovičnim kitarskim prepletom. Teh pa ob treh kitarah zares ni malo. Če se prvi prizvoki čutno napajajo iz angleškega untergrunta ter jugoslovanskega novovalovstva in njegovih temačnih odvodov, v nadaljevanju njihov razvoj spomni na aktualne zasedbe po svetu, ki jim je prav tako skupna kitarska nonšalanca. Na dan pridejo tako gizzardovski, blackmidijevski, blackcountryjevski zadahi kot tudi vedno dobrodošla nepremišljenost nizozemskih Rats on Rafts. Obravnavani album Davor se v več pogledih odmika od preteklih izdaj, hkrati pa uspe glavne adute preliti tudi v novo izrazje.
Lufthansa se že od nekdaj otepa monotonosti na različne načine, četudi je ta neizbežno zastavljena v nedinamični minimalnosti. V pomoč kitaram, basu in bobnom so prav gotovo sinti, sax in večglasje, ki od vseh izdaj še najbolj pridejo do izraza na aktualnem albumu Davor. Da je sekstet pripravljen počasneje dovajati nove elemente, nakaže že uvodna Alisa, ki baladno vzdušje razsekava z bolj grobim refrenovskim momentom. Slednji se vrne ob koncu komada, okrepljen z odrezavimi pihalnimi melodijami, v stilu balkanskih pleh band, ki so uspešno preurejene in zapisane še denimo v identiteto mlade Miladojke Youneed.
Komad Cvjeche je vse prej kot podoben svojemu predhodniku. Igranje na uvidevno in okleščeno plat psihedeličnega rocka, ki ga oddaja začetni poskok komada, se kmalu izkaže le kot milejša oblika podlage za skupne napeve, medtem ko se v ozadju že pripravlja počasno dodajanje distorzije. Ta preide v bolj hitropotezna rifovja s komadom Shrikov Most, prijetno dihotomijo ritmične odrezavosti in zasanjane melodičnosti, ki bi delovala v skupnem orkestru 2227 in persons from porlock, če bi imeli seveda glavno besedo prvi omenjeni. Potok in Trieme sta zaključni pesmi na albumu, ki ponovno odkrivata zamisli v bolj inštrumentalnih vijačenjih. Prvi v akustičnem zvenu in končnem spevu, zadnji pa v daljšem razvojnem času v skorajda postrockovskem vandranju, ki se prevesi v zabeljene kitarske domislice, napetostno podobne ŠKM-jevskim.
Davor je odmik od preteklih izdaj, bolj poglobljen, bolj razgiban in bolj tvegan. Kar je odpadlo, je neposredni plesni pulz, ki so ga Lufthansa prenašali, ostala pa je nenehno razvijajoča se medigra, ki zakriva končni cilj, odkriva pa bendovsko pustolovstvo. Če je bilo res govora o stagniranju makedonske scene, smo priča novemu valu z Lufthanso na čelu. Poleg bratskih Stoj, posle! in Vagina Corporation, so tukaj vsaj še Xajka in Corrosion. Skrajni čas, da Lufthansa in ostali zabukirajo destinacije po klubovjih v naši deželi.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj