LUKA PRINČIČ : ALBATROSS EP + FUTURSKI: SYNTHETIC HAPPINESS EP

V današnji Tolpi bumov obravnavamo dve krajši izdaji slovenske elektronske glasbe. Za prijetno mešanico izkušenosti in svežine bosta skrbela Albatross EP starega znanca domače glasbene scene in intermedijskega umetnika Luke Prinčiča ter EP z naslovom Synthetic Happiness izpod prstov mlajše ljubljanske zasedbe Futurski. Znotraj prihajajoče ure vam bomo torej predstavili in predvajali dva žanrsko precej različna in idejno nesorodna, a vseeno vsak po svoje zanimiva in omembe vredna izdelka.

Luka Prinčič: Albatross EP (Kamizdat, julij 2017)

Kot prvega bomo pod drobnogled vzeli poleti izdan EP Luke Prinčiča. Prinčičevi produkcijski začetki segajo v pozna devedeseta, ko je kleti urbane ljubljanske scene vetril z noise projektom Loosebot in breakbeat kolektivom Happy Generated People, njegove produkcijske veščine pa so še močneje prišle do izraza z IDM, electro in techno izdajami v zgodnjih dvatisočih pod imenoma Rudi Rudi in bolj ažurnim ter še vedno aktualnim psevdonimom Nova deViator. Zvočna koreofrafija izdaje Albatross EP ponovno presega meje žanrsko določljivega, kot je pravzaprav že značilno za pravtako Lukovo založbo Kamizdat, torej tudi založnico EP-ja. Produkt je orientiran k zvočnemu raziskovanju, saj Prinčič že na prvi pogled združuje prakse gledališke, klubske in inštrumentalne glasbe z elementi lahkotnejše home-listening inteligentne elektronike, zagotovo pa so glasbeni vplivi in vzori tudi še širši, saj z dubstep in jungle prvinami komadov Deabody in Groudue prestopajo domače meje. Naslovni simbol albatrosa bi sicer lahko bil povzet tudi po istoimenski pesmi francoskega pesnika Baudelaira, ki predstavlja umetnika, katerega vrlina ni hoditi po ustaljenem, pač pa leteti po neosvojenem, vsakdanjiku nedostopnem ...

Futurski: Synthetic Happiness EP (Samozaložba, september 2017)

V drugem delu tokratne Tolpe bumov pa se bomo posvetili novi in hkrati prvi uradni izdaji synthpop zasedbe Futurski, ki predstavlja tudi nadaljno muziciranje dveh bivših varovancev klubskega maratona oziroma članov zasedbe Barely Modern - Jana Viharja na bobnih in Žige Petkovška na kitari ter vokalih, katerima se na klaviaturah pridružujeta še Evita Drvarič in Dominika Maša Kozar. Kljub poznavanju zgodovine ustvarjanja polovice kvarteta, pa nekdanje zvočne in vsebinske smernice težko preslikamo v novi projekt. Ta za razliko od dolgometražca We Cruise Like Tom Does ne prekipeva od mladostno lahkotnega in jebiveterskega odnosa do življenskih vzponov in padcev, pač pa se na te odziva z bolj poglobljenim, vase zagledanim in zato morda zrelejšim tonom. Zdi se da EP tako opeva ravno nasprotno od najstniškega življenja za trenutek in se nostalgično, včasih celo otožno, poglablja v napake in lepote preteklosti, prepredene predvsem z ljubezensko tematiko. Subtilna čustva hrepenenja prikliče tako zasanjana Tame Impala elektro-akustična melodika, kot tudi robotizirani vokali, s katerimi skupina uspeva v boju zoper predsodke o nesenzibilnosti računalniške glasbe, kar povzema tudi z motom izdaje: »Natural happiness is what we experience, when we get what we wanted. Synthetic happiness is what we create, when we don’t get what we wanted«.