LYCUS: Chasms

Relapse, 2016

Nocoj nas bo Tolpa bumov popeljala v mračen svet ameriških Lycus. Poslušali bomo njihovo drugo ploščo z naslovom Chasms, izdano letos pri Relapse Records. Gre za kolosalen pogrebni doom, ki v skladbe svojevrstno vpelje drveči black metal.

Lycus prihajajo iz kalifornijskega Oaklanda, njihova prva izdaja je bil demo iz leta 2011, ki je bil deležen zelo dobrih kritik, predvsem zaradi dobrih atmosferičnih kitarskih rifov. Že s prvencem Tempest, izdanim leta 2013 pri založbi 20 Buck Spin, so pokazali, da so bend z velikim potencialom. Tako kot Chasms je vseboval več kot 40 minut pogrebnega dooma. Poleg preskoka k večji založbi, torej k Relapse, so Lycus za malenkost nadgradili tudi svoj stil, kar pa je opazno le pri pozornem poslušanju. Chasms je definitivno njihov najbolj dodelan izdelek in ena tistih plat, za katero potrebujemo več poslušanj, da slišimo vse detajle, ki se skrivajo v različnih zvočnih slojih.

Če se najprej osredotočimo na ploščo kot celoto, lahko takoj pohvalimo odlično, za žanr sicer tipično, produkcijo, saj je zelo čista in ni prostora za umazane kitare. Zanimivo je videti, da se je pod snemanje podpisal Jack Shirley, ki je doma bolj v hardcore punk vodah. Kakor koli, snemano je v njegovem studiu Atomic Garden in izdelek je brezhiben. Vsak inštrument oziroma vsak posameznik v bendu ima svoj del v zvočnemu spektru. Tako kot pri plošči Tempest je za naslovnico poskrbel italijanski umetnik Paolo Girardi. Njegovo ime je zelo znano na metalski sceni in njegove groteskne slike krasijo naslovnice bendov, kot so Inquisition, Vastum, Bell Witch in tako naprej.

Ploščo Chasms moramo vzeti v celoti, to ni plošča, na kateri najdemo določene hite ali najljubše komade. Gre za celoto, za potovanje skozi mračne pokrajine. Na plošči so štirje komadi, ki jih moramo razumeti kot odlomke celotne epopeje. Lycus plujejo počasi, čeprav so v nevihti oziroma so oni ta nevihta. Kitarski rifi na doom delih delujejo kot gromozanski valovi, ki se počasi zabijajo v obalo. Druga kitara je zadolžena za trpeče in negativne melodije, prav te dajejo bendu največjo moč, saj ustvarjajo pogubno vzdušje. Morda se prav tukaj vidi največji preskok ob primerjavi s starimi izdajami, saj se bend razširi še z eno kitaro in iz tria postane četverec.

Poleg odličnih težkih delov se Lycus dobro odrežejo tudi pri atmosferičnih delih, v katerih so kitare še zmeraj glasne in se rifi prepletajo v melanholičnih melodijah. Tu uporabljajo tudi petje, ki z globokimi toni sledi kitaram. Na trenutke spominja na pravoslavno zborovsko cerkveno petje. Lycus skušajo na celotni plošči ustvariti ritualno vzdušje, tako pri glasnih kot tihih delih. Res je, da ne uporabljajo toliko repeticije, kot je včasih tipično za doom bende, ampak se osredotočajo na kitarske linije, ki dobijo v svojem izražanju bolečine spiritualno dimenzijo. Morda najšibkejša točka so tihi deli, pri katerih so kitare obdelane z veliko dozo reverba, ampak se ulovijo v tipične »funeral doom« prijeme. Rešuje jih sodelovanje s čelistko Jackie Perez Gratz, saj njene linije na čelu zaobjemajo preostale inštrumente.

Na plošči Chasms se zgodi par žanrskih presekov. Prva stvar, ki izstopa, je hitro blackmetalsko bobnanje. To se na plošči pojavi le dvakrat. Zanimiva je odločitev, da se pospešijo le bobni, medtem ko ostali inštrumenti sledijo pogubnemu ritmu, ki na plošči dominira. Drugo izstopanje pa je na nek način spogledovanje z Neurosis. Pri nekaterih doom delih se dejansko opazi, da so jim bili navdih za določene rife. Predvsem pri stilu bobnanja, pri katerem veliko uporabljajo tome in ustvarijo nekakšno plemensko vzdušje. Lycus naredijo pogrebni doom bistveno bolj zanimiv, ker si upajo občasno presekati atmosfero na agresiven način, omenjali smo že denimo njihove blast-beat oziroma blackmetalske tendence. Bend dobro razume pomen atmosferičnih delov, ampak se jim ne prepusti preveč ter ne zapade v neskončne in ponavljajoče rife. Kljub temu da so na plošči štiri skladbe, ki trajajo dobrih 40 minut, se bend spretno premika po različnih intenzivnostih soničnega nasilja, pogosto spreminja formo in v tem deluje zelo suvereno.

https://lycus.bandcamp.com/album/chasms