M O R V E R N: Campfire

Samozaložba, 2017

Ravno v času, ko lahko na Radiu študent spremljate zagon novega kroga projekta Klubski maraton, imamo letos lepo priložnost na Radiu Študent predstaviti nov, morda optimističen znak življenja ene izmed iskric preteklih let turneje. Natančneje, danes se ukvarjamo s projektom M O R V E R N, izraslim iz ostankov ene izmed nenavadnejših maratonskih zasedb zadnjih let – benda HAY.

Zasedbo HAY smo leta 2015, takratna komisija Klubskega maratona, v vsakoletni redni maratonski krog vključili s precejšnjo mero optimizma oziroma morda bolje rečeno slepega zaupanja, saj smo imeli na podlagi dostopnih informacij sila malo znanja o tem, koga vabimo, v kakšni koncertni formi in podobno. Simptom časa, smo si rekli in se odločili izključno na podlagi prejetih posnetkov. Pa tudi to ne na podlagi zaupanja v izvedbo, česa takega takrat iz samih demo materialov nikakor nismo mogli sklepati ... Odločili smo se izključno na podlagi zaupanja v skice pesmi, ki smo jih slišali. Pesmi torej (…), vzemimo na znanje ta poudarek, za kasneje …

Morda še zanimivejše dejstvo je, da komisija z odprtimi glavami tudi do konca takratne turneje ni mogla prepričano potrditi, ali je šlo za napako ali ne. HAY so namreč praktično v slabem mesecu po izboru za Maraton šele sestavili bend in zvadili material, v okviru snemanj v studiu so nato posneli dva brez dvoma zelo močna radijska komada, kot takšna sta se kasneje izkazala tudi v našem etru, s turneje pa so prihajala mešana poročila o pričakovani nerodnosti, vendar s hudomušnim robom, ki torej ni ne navdušila ne razočarala, vsekakor pa je večina za nas relevantnih poročil bendu puščala potencial, čeprav kdove kakšen, potencial namreč. Ob koncu turneje smo v Menzi pri koritu slišali tudi že izraz, precej daleč od nirvanaste evforije, s katero so nas zasuli na kompilaciji KM15, izraz preprosto – poguma in še izrazitejše hrapavosti, morda kak korak prenaokoli samih sebe in kasneje smo HAY v Ljubljani slišali samo še enkrat. Niso pa nam ušli iz misli …

Tako je letos enkrat spomladi oziroma poleti do naših ušesc prineslo zvene bandcamp linkov na zaznamek M O R V E R N, zaznamovan tudi s parolo SNJT oziroma ASKEJSNJT, ki jo poznamo še iz časa komunikacije za Klubski maraton leta 2015. Najprej se je za projekt izkazalo, da gre spet za one-man-band izdelke izpod prstov tokrat drugega izmed protagonistov zasedbe HAY, Jana Cizeja, sami HAY so bili namreč postavljeni na podlagi prav takih, solističnih demo posnetkov drugega protagonista, z bendom izraslega v greenhorn bobnarja Nejca Čulka. V glavnem, spet je vse nekje v etru, vendar pa gre vsaj v primeru koncertnega M O R V E R N, ki ga na Metelkovi pričakujemo v prihajajočem tednu, očitno spet za kombinacijo vsaj Cizeja in Čulka ter drugih kolegov …

In spet, tudi … nerodni inštrumentali, komaj pokonci stoječi aranžmaji, pa vendar spet, tudi … pesmi. M O R V E R N se v primerjavi s tistim, kar smo od gospodov slišali v okviru Klubskega maratona, recimo temu - udobno nasloni nazaj, morda celo mehko pade v znak. Mogoče malo zadeto. Iskreno – pravzaprav nas to niti ne čudi. Njegov duh se vkroji v internetno, spalnično tipične folk rockovske – v skozi naslov albuma prenesenem pomenu - campfire aranžmaje, za katere bi lahko uporabili izraz lo-fi, ali kaj wavovskega, lahko pa bi rekli, da so ali apatični ali tehnično pod takšnimi in drugačnimi standardi. Vendar po tem ne čutimo prave potrebe, lahko pa bi morda pristali na izmišljotino tretje, razrediščene, odtujene in razdedinjene Y generacije folk rockerjev, nove, spet popolnoma odcepljene in historično nepismene, tehnično z digitaliziranim svetom zaznamovane in vedno dobrodošle mlade publike.

V takšen kompromis nas torej znova prisilijo skice pesmi . Pesmi, kot je denimo tista aranžirana pod naslovom Dreams, s tretje od treh skladiščnic kosov, ki jih je M O R V E R N naložil na Bandcamp v zadnjih nekaj mesecih, in torej s plošče, ki jo v Tolpi bumov predstavljamo danes …

… post skriptum. Naj pa ne bo pomote. Projekt M O R V E R N za karkoli več od bivanja v obliki spletne intrige čaka še intenziven napor, skoraj vseh glasbeniških sort. A kot so v zadnjih letih dokazale peršone iz benda persons from porlock, je vse to mogoče … V duhu digitalije torej, stvari so lahko tudi take!