MAJA OSOJNIK: Let Them Grow

Unrecords, 2016

Let Them Grow je novost v vrsti izdaj in projektov Maje Osojnik, prvič pa se njena izdaja predstavlja kot samostojni oziroma solo projekt. Majo Osojnik smo skozi diskografijo in žive nastope slišali v raznolikih projektih, ki vsaj faktično niso nagovarjali iste publike. Maja Osojnik Band se je tako z Dunaja oglasil skozi mestoma temačno, vsekakor pa neortodoksno poustvarjanje ali morda le rabo slovenske ljudske pesmi. Na odrih smo jo lahko spremljali v elektroakustični izvedbi Cinema for Ears z Anno Fritz, a tudi v prosti improvizaciji v različnih postavitvah, kjer kot osnovni inštrument uporablja kljunasto flavto. Verjetno najbolj eksperimentalen in hkrati zvočno ploden je njen projekt Rdeča raketa, ki nastaja v sodelovanju z večkratnim sodelavcem, Matijo Schellanderjem. Poleg tega pa se je pred časom pojavila kot glavni glas in beseda ravno tako na Dunaju bazirane zasedbe Broken.Heart.Collector, ki intimo in temačnost preoblači v udarne pesmi na robu rockovskega, a še vedno povsem nekonvencionalnega izraza. Nazadnje bi lahko velikopotezno zapisali, da gre za osebnost, ki v sebi združuje raznorodne glasbene prakse. A poglejmo si eno, morda sploh ne bistveno podrobnost tega presečišča.

V materialu, ki služi kot ekstra glasbena komunikacija novega projekta Let Them Grow, se nekomu zapiše sicer samoumevna in splošno razširjena oznaka musique concrete. Oznako je danes mogoče razširiti pravzaprav na celotno področje glasbe, ki se odpoveduje jasnim melodičnim vodilom in črpa iz elektronsko generiranih zvokov ter zabrisanih zvočnih posnetkov. V osnovi bi lahko izraz skrčili na izpostavljanje zvoka kot objekta, kar se je historično prakticiralo z brisanjem sledi vira zvoka v, recimo, vsakdanjem življenju. In čeprav v času elektronsko generirane glasbe morda ni več jasno, kaj bi lahko izraz danes pravzaprav opisoval, ga bomo tu izenačili s tendenco po praznjenju zvoka njegovega na videz naravnega smisla. Kar pa se ne bije z vzvratno tendenco, da tak 'zvočni objekt' ponovno najdemo na področju nekega drugega smisla, ki mu je dodan v procesu glasbenikovega ustvarjanja. Poudarek se je le premestil s tonskega k zvočnemu elementu. 

Let Them Grow sicer črpa iz različnih sodobnih glasbenih tokov, a za umetnico, ki v tako raznolikost že drega v svojih številnih projektih, to ni neko presenečenje – raznolikost je tu le raznolikost materiala za nek zelo oseben izraz. Dobra ura glasbe se ne osredotoča na nek dramski razvoj, pravzaprav je bolj videti, kot da stoji na mestu, četudi ni monotona. Večina pesmi je obeležena z značilnim altovskim, počasnim vokalom, ki skozi nekaj manipulacije prehaja tudi v svoje zvočno okolje. To pa je hkrati lebdeče in abstraktno, a tudi estetizirano, ritmično in ambientalno. 

Temu je pritaknjen še dodaten smisel, ki bi lahko reflektiral prej nakazan moment praznjenja zvoka smisla – z uporabo nečesa, kar spremljajoči material plošče imenuje zavrnjenci oziroma 'rejects'. Zvoki, pobrani iz osebne zbirke nerabljenih, ponesrečenih ali kako drugače proizvedenih in zavrženih ostankov generiranja zvoka. A v resnici je to le še en poudarek na smislu, ki ga skozi besedila, izvajanje ter fragmentarno konceptualno posredovanje zadobi materija Let Them Grow. Umik iz sveta, kot ploščo Maje Osojnik lucidno in podrobno opisuje recenzija Žige Puclja na nekem drugem mestu, je morda le ena možna interpretacija postopka, ki na eni strani dekontekstualizira, da bi ustvarila drug kontekst. A ta premik je na koncu še vedno bolj metafora pripovedi, po čemer nas album popelje k nekakšnemu temačnemu, ambientalnemu popu.