Malibu Ken: Malibu Ken

Rhymesayers Entertainment, 2019

Nekajkrat na desetletje se v Portlandu nastanjeni, sicer pa na tleh newyorškega betona glasbeno vzgojeni, raper Aesop Rock oglasi iz svojega man-cavea, pripravi kakšen plošček, po navadi sodeluje s kakšnim odličnim beatmakerjem ali drugačnim glasbenikom, torej nadaljuje svojo dobro utirjeno in tudi cenjeno pot, pot, na kateri se je umestil med najbolj izvirne, tehnično podkovane in besedno bogate raperje ameriške podzemne struje, ki kot rečeno, svoje korenine vlečejo z vzhodnoobalne underground hip-hop scene, in iz katere so poleg Aesopa vzniknila in se med seboj prepletala imena, kot so El-P, Blockhead, Billy Woods, Homeboy Sandman in drugi. Leta 2007 je na eni svojih turnej spoznal Tobacca, sicer člana eksperimentalnega elektronsko-psihedelično-rockerskega kolektiva Black Moth Super Rainbow, s katerim je sklenil dogovor o sodelovanju. Ta se je z izjemo enega komada na Tobaccovem debiju iz leta 2008 udejanjil šele 10 let kasneje z ustanovitvijo dvojca Malibu Ken ter izidom plate Malibu Ken, ki jo fanta zdaj predstavljata pri založbi Rhymesayers, ki ji je Aesop zapisan od leta 2011.

Glasba / Tolpa bumov

AESOP ROCK: Skelethon

Jizah grize v šesto plato abstkratnega podtalnega raperskega prvaka Aesopa Rocka

Jizah DaFunk

 / 19. 7. 2012

Aesop Rock Tobaccovo produkcijsko delo opisuje kot nekaj unikatnega in zanimalo ga je, kako bi vse skupaj zvenelo, če bi bilo pospremljeno z njegovim vokalom. Tobacco je namreč navdušenec nad zvokom srednjih in poznih osemdesetih, nad zvokom kompresiranega, grobega elektra, disca in analognih sintetizatorjev, ki jih pošilja skozi raznorazne trakove in tako v svojih komadih dosega vonj po osemdesetih. Ne vemo, če ste že opazili, a vonj po elektru se počasi in potiho, a vendarle vrača v nekatere pore alternativne godbe, na ugodno zvenečo fuzijo elektra in hip-hopa pa smo v tem žanru uličnih umetnosti navajeni praktično od njegovih samih začetkov in morda se večna ciklika žanrskega inkarniranja znova obrača v dotično smer. Elektroambicije Tobacco udejanja v praktično vsaki podlagi, dokaj grobi melodični ples  sintetizatorjev po navadi spremljajo enostavne in podobno grobe ritmične spremljave, običajno v obliki nekaj kick bobnov in dveh snareov. Basovske linije so minimalistične in prijetno nafiltrirane, podlage pa vselej ostanejo podlage, ne stopajo v ospredje, predvsem pripravijo super razgiban teren - dovolj groovea in prostora za vokalni raztur, ki ga dostavi Aesop Rock.

Aesop Rock se popolno usede na odlične podlage in kemija ni le ritmična ali tehnična. Aesop nas s pomočjo nekakšnega transa, ki ga črpa iz Tobaccovih podlag, ponovno spusti v vse pore svojega nenavadnega in izredno domiselnega univerzuma. Kot po navadi je v tematike razpršeno vse, od lastnih čudaških navad do političnih, socialnih in glasbenih kritik, avtor se ne le dotika, temveč tehtno in pošteno udriha po težavah, ki jih, naj si to želi ali pač ne, videva v medijih, na ameriških ulicah, na glasbenih lestvicah. Poleg tega je še vedno dodobra osamljen čudak, ki paradoksalno uživa v revščini, zapostavljenosti in lastni ogabnosti, a zelo pomembno - vse to je del njegovega procesa samosprejemanja. Ena večjih Aesopovih odlik ostaja njegova očitna razgledanost, lucidnost, količina referenc je neizmerna, model je artikuliran, argumentiran in njegovi pointi so večinoma on-point. Čeprav so nekateri kritiki Aeosopovemu stilu  - uporabi številnih enakozvočnic, premetank in obilice referenc — nekajkrat očitali prekompleksnost, se tokrat raper z največjim besednim zakladom pretiravanjem uspešno izogne. V drugi polovici plošče kljub dodanemu plinu in večji svobodi bitov Aesop ostane prizemljen, a hkrati gromozanski klobčič svojih referenc pušča zavit za interpretacije vaših možganskih končičev.

Nastane ravno prava mešanica zapletenosti, izjemne metrike ter dostave, ki se s podlagami usklajuje kot po nekakšnem naravno ujemajočem se ključu. Kombinacija Aesop + Tobacco deluje sveže, deluje funky, bounca, preprosto deluje. Samonaslovljeni album novoustanovljenega dvojca Malibu Ken v desetih komadih prinaša sicer raztresen, a opolnomočen, že preverjen, kvaliteten output enega najboljših ameriških podzemnih raperjev, ki pa mu drugačnost Tobaccovih podlag vlije novo dimenzijo in dodano vrednost. Ta grob, presenečenj poln izdelek že tako zgodaj v letu kotira visoko, kotira v neoznačen teren, na katerem Aesop Rock seveda ne razočara, še manj pa njegov novopečeni pajdaš Tobacco, ki je morda odprl nekakšno Pandorino skrinjico, po kateri se lahko zgleduje sleherni producent v lovu za nečim novim.