MALIDAH: Lonely Souls

Samozaložba, 2016

V nocojšnji Tolpi bumov na piedestal postavljamo prvi solo dolgometražec pevke, tekstopiske, producentke in glasbene režiserke Kaje Skrbinšek, ki je pod psevdonimom Malidah v zadnjem letu občutno zaznamovala milje alternativne slovenske elektronske scene. Sodelovala je v projektih z Guštijem, z Anejem Kočevarjem ustvarila dvojec Harshside, s producentom Fergusonom, psevdonimom Andija Koglota, sicer člana zasedbe Monowi Twins, pa sta lanskega novembra izdala samonaslovljeni prvenec Liamere, ki ga je na naših frekvencah predstavila kolegica Sara Korošec. Čeravno mi ni znano, ali je omenjeni dolgometražec nastajal vzporedno z našim nocojšnjim protagonistom, albumom Lonely Souls, pa si izdaji poleg Malidahinega markantnega in čutnega vokala delita še mariskatero značilnost tako v smislu zvočnosti in atmosferčinosti kot tudi melanholičnega, otožnega »broken heart« vzdušja, ki preveva njene senzualne skladbe.

Kot je zapisala sama, Lonely Souls predstavlja konglomerat zgodb iz njenega življenja. Skratka, gre za izrazito avtorsko, lahko bi rekli celo avtobiografsko delo, s katerim se glasbenica razgaljuje pred našimi ušesi, zarezuje v svoje najintimnejše tkivo, ga pogumno razpira in nam tako ponuja vpogled v osamljeno dušo, ki pa jo, sodeč njen glasbeni in širši output, zaseda tisočero impresij, občutij in idej. Zdi se, da sta maksimi, ki zaznamujeta njen narativ, vodili, ki poslušalca peljeta skozi bolj ali manj boleče epizode njenega življenja, predvsem iskrenost in senzibilnost. Senzibilnost ušesa in duše, ki nas ob večkratnih poslušanjih asociativno vodita k imenom kot FKA Twigs ali The XX, s katerima si Malidah deli subtilne, popovsko naravnane instrumentalne podlage, šepetajoče vokale, zaznamovane z vdihi in izdihi, ter iz njih izvirajoči erotični podton, ki zabrisuje meje med bolečino in strastjo. Če pa se ozremo globlje v glasbeno zgodovino, lahko bolj posredne vzporednice zaznamo celo pri imenih kot Billie Holiday ali Ella Fitzgerald, pri katerih je rahločutni vokal veličastno manifestiral ranljivost njunih duš.

V kontekstu instrumentalnih zvočnih krajin nam Malidah na albumu Lonely Souls streže s produkcijsko dodelanimi aranžmaji, ki jih je kot študentka institucije SAE Institute producirala in miksala kar sama. Splošni zvočni karakter albuma lahko primerjamo z že omenjenim prvencem Liamere, četudi je ta postregel z nekoliko bolj temačnimi in raznolikimi zmesmi future garagea, ambientalnih muzik in triphopa, z Burialom kot osrednjo referenco. Pri Lonely Souls prevladujejo predvsem že omenjena ambientalnost zvočne slike in triphopovske ritmične matrice, ki bodo poslušalce spomnile na britanski dvojec Massive Attack. V njene produkcije pa se umeščajo tudi sodobnejši prijemi alternativnega, kontemplativnega r&b-ja s počasnimi tempi in zasanjanimi vokali, obloženimi z reverbom. Prav njen glas se namreč izkaže kot osrednji generator celotne atmosfere posamičnih skladb. Čeravno Malidah v smislu instrumentalnih podlag ne streže s posebnno inovativnimi prijemi, kar bržkone niti ni njen namen in tako pesmi premorejo relativno simplificirane, pogosto repetitivne strukture, osnovane na razdelanih in subtilnih beatih ter preprostih, toda teksturno bogatih sintih, pa so vibracije njenih glasilk tisti element, ki na albumu Lonely Souls pustijo najbolj slišen pečat.   

Raven, kjer bi Malidah lahko še veliko doprinesla k celovitosti albuma, je torej predvsem raven strukturiranja posamečnih skladb, ki se včasih, tudi zavoljo kratkosti, dozdevajo bolj impresije kot celovite kompozicije. Umanjka torej predvsem notranja dinamika, dramaturški lok, s katerim bi skladbe poslušalca pripeljale do resnične katarze. Pesmi tako včasih obvisijo kot manifestacija posameznih občutij, kot uokvirjeni fragmenti življenjskih dogodkov, ki jim umanjka tretja dimenzija, ki bi iz impresije napravila zgodbo. Kot tak primer bi lahko izpostavili pesmi You Are in Messiah, ki se zavoljo odsotnosti večje heterogenosti odvrtita brez večjega čustvenega impakta. Kljub temu pa se impresije Malidinega življenja vtisnejo globoko v poslušalkino dušo, denimo v primeru uverture Gold, ki nas s toplimi, kot s soncem obsijanimi sintovskimi melodijami, eteričnimi, mantričnimi vokalnimi vložki in preprostim beatom popelje v svet osamljenih duš. Hvale vredno je tudi njeno vpeljevanje terenskih posnetkov, ki dodatno podčrtajo avtobiografskost njenega prvenca, kot v jukstapoziranih pesmih Ian's in Reflections, ki s skupnim sintovskim motivom delujeta kot dve plati istega kovanca, ena s trdnejšim ritmom, druga pa kot razvodenela melodija, ki se razlije ob valovanju nebeških sintov. Kot osrednji nosilki albuma pa moramo izpostaviti zaključni skladbi albuma, bluzovsko Lonely Souls, ki še najbolj spomni na čutnost nedavnih produkcij že omenjene FKA Twigs, ter epilog Mirrors, ki s svojimi večplastnimi teksturami v obliki valovanj fluidnih sintov smiselno zaokroži serijo impresij pod imenom Lonely Souls.    

S prvencem je Malidah pod mikroskop neustrašno postavila svojo ranjeno dušo, njeni vsebini pa priskrbela primerno instrumentalno podlago, ki smiselno komplementira peripetije njene razburkane notranjosti. Domače glasbeno občestvo pa je z njenim prvencem pridobilo kandidatko za prestol napredno mislečega r&b-ja, ki po svetu z zastavonošami, kot sta FKA Twigs in Kelela, vse bolj pridobiva na priljubljenosti in relevantnosti.