MARC RIBOT'S CERAMIC DOG: HOPE

yellowbird, 2021

Zgolj slab mesec po izidu plošče Hope – izšla je namreč točno 25. junija, na dan praznovanja 30. obletnice osamosvojitve Slovenije – smo lahko zasedbi Marca Ribota Ceramic Dog v živo prisluhnili tudi pri nas, kar je poznejšemu interpretiranju plošče zagotovo pridodalo svojevrstno težo. 23. julija, ko se je Dario Cortese poslovil od sveta oziroma se je svet poslovil od Daria, so tudi Ceramic Dog v Parku Sveta Evrope svoj koncert posvetili vsem, ki jih je svet predvsem zaradi okužbe z novim koronavirusom izgubil v zadnjem letu. To je pomemben podatek, saj je tudi plošča Hope nastajala v istem turbulentnem obdobju, v času koronavirusa ter slabih politik, vezanih na reševanje koronakrize; hkrati skuša plošča ta čas tudi že reflektirati. Kot smo do sedaj od Marca Ribota in Ceramic Dog že vajeni, tudi album Hope zveni in postane delo v skladu s svojimi predhodniki: je zvočno dinamičen, zgovoren in kritičen.

Glasba / Odprti termin za glasbo

K politični ekonomiji scene - Ičo Vidmar: Nova muzika v New Yorku

Nekje na poti od glasbe k politiki...

Aleš Rojc

 / 6. 3. 2018

Na Radiu Študent smo o Marcu Ribotu in njegovi zasedbi Ceramic Dog do sedaj že res ogromno povedali – tako o Ribotu kot aktivistu, Ribotu kot kitaristu ter Ribotu kot socialistu, o čemer smo govorili v recenzijah izdelkov ter tudi v razpravah o njegovih esejih in o tekstih, v katerih je bil omenjen. Pred tremi leti, leta 2018, je kolega Miha Zadnikar v recenziji Ribotove plošče Songs of Resistance 1942–2018 že pisal o nujnem, skrbno načrtovanem odporu proti Donaldu Trumpu, plošča Hope pa s svojim predhodnikom, EP-jem What I Did On My Last ‘Vacation’, izdanim oktobra 2020, deluje kot nadaljevanje tega odpora. S to razliko, da ustvarjalec tokrat odpor nadaljuje konkretneje s svojim bendom Ceramic Dog, čeravno sta oba, basist Shahzad Ismaily in bobnar Ches Smith, tudi sicer sodelovala pri Songs of Resistance.

Glasba / Tolpa bumov

Marc Ribot: Songs Of Resistance 1942-2018

Vsako zmagovalno gibanje je imelo svoje pesmi

Miha Zadnikar

 / 17. 12. 2018

Nobena skrivnost ni, da je album Hope nastal med izbruhom covida-19; snemali so ga namreč v maju 2020, da bi ovekovečili specifiko danega časa. Zaradi respiratornih težav Shahzada Ismailyja so muziko snemali izredno previdno, vsak v svojem posebej zaščitenem kotu, brez neposrednega medsebojnega stika. Ribot v spremnem tekstu ob izidu plošče zapiše tudi, da na koncu ni šlo zgolj za kreiranje sporočila za poslušalce, pač pa se je album oblikoval na podlagi pogovorov, ki so jih člani benda imeli med preigravanjem muzike. Tako sta nastala dva izdelka, EP What I Did On My Last ‘Vacation’, ki je izšel oktobra 2020, in LP Hope, ki je izšel junija letos.

Kot smo pri Ribotu že vajeni, zvočne podobe albuma tudi tokrat ne gradi naborelementov zgolj enega žanra, pač pa ga odlikuje žanrska heterogenost. Album tokrat med seboj koordinira žanrske prvine folka, reggaeja, punka, no wava, rock’n’rolla ter nenazadnje seveda tudi jazza. Album bi nemara lahko tako tematsko kot strukturno celo razmejili na dva dela. V prvi del, ki se zdi nekoliko bolj žanrsko dinamičen in aktivističen, vključimo prve štiri skladbe albuma, v drugi del, odlikovan z nekoliko daljšimi, notranje bolj instrumentalno dinamičnimi kompozicijami bolj melanholične kot jezne narave, pa bomo uvrstili zadnjih pet skladb. 

Album se otvori z verjetno najbolj provokativno skladbo B-Flat Ontology, ki lahko sprva zveni kot klasična folk balada, a ob natančnem poslušanju slišite, da gre za precej cinično obravnavo sodobnih rock zvezd, kitaristov, pesnikov, kantavtorjev, performance artistov ter postmodernističnih filozofov. Pri kritiki slednjih omeni Slavoja Žižka in Bruna Latoura, prvemu očita primerjanje Donalda Trumpa z Leninom, drugemu pa zagovarjanje teorije flat ontology, pri čemer, kot je v članku Kratka razprava o teorijah zarote za Filozofski vestnik leta 2020 zapisala Alenka Zupančič, Latour postavi tezo, da ne obstaja nobena temeljna struktura realnosti, temveč obstaja mnoštvo realnosti – “svetov”, ki jim moramo pripisati enako ontološko težo ter jih vse jemati kot objektivne. Ribot v skladbi našteva različne dogodke in teorije, ob tem pa si posmehljivo prepeva “Aren’t they amazing, it’s just amazing, I’m just amazed”. 

Album se nadaljuje s skladbo Nickelodeon, komadom, ki je na plošči bržkone najbolj prežet z reggae prvinami, nasledita ga Wanna, dodobra navdahnjen s strani no wava, ter skladba The Activist, na začetku katere Ribot takoj pove, da ne sprejema prav nobenega aspekta kapitalistične družbe, v nadaljevanju pa samo našteva stvari, ki jih ne odobrava.

Po skladbi The Activist se album nekoliko umiri oziroma pomiri in se znebi dobršne mere cinizma, ki je zaznamoval prve skladbe. Skladbe Bertha The Cool, They Met In The Middle, The Long Goodbye, Maple Leaf Rage, ki jo slišite tudi v ozadju, ter Wear Your Love Like Heaven so protiutež prvi polovici albuma, pa naj gre za njihovo razigranost ali melanholičnost; album z območja močnih iritirajočih afektov premestijo na območje udobja. 

Plošča Hope se kaže kot katalog čustvenih odzivov iz obdobja lockdowna, začenši z občutki jeze do nesposobnih voditeljev, ki se do konca albuma prevesi v žalost, v žalost ob izgubi bližnjih in naši lastni nemoči vplivati na razplet takšnih dogodkov. A vendar se Ribot tukaj ne preda kar tako; kot iz Pandorine skrinjice niso ušle zgolj bolezni in zlo tudi pri Ribotovi zasedbi Ceramic Dog ni naključje, da se obravnavani album imenuje ravno Hope.