Mariam Rezaei: BOWN
Heat Crimes, 2023
Prvotni inštrument v glasbi angleške avantgardne skladateljice, pisateljice, performerke in didžejke z iranskimi koreninami, Mariam Rezaei, je vedno gramofon. Rezaei je leta 2016 na univerzi v Durhamu doktorirala iz filozofije komponiranja za gramofon in ansambel. Trenutno deluje kot predavateljica zvočne tehnologije in kompozicije na univerzi v Newcastlu, prej pa je bila producentka v TOPH-u, produkcijskem prostoru mešanih umetnosti v Newcastlu, in umetniška direktorica festivala Tusk. V skladbah Mariam Rezaei je vedno vseprisotna improvizacija, glasbenica pa pogosto uporablja tudi klavir, vokale in elektronske dodatke, s katerimi ustvarja včasih zamišljene, drugič agresivne glasbene pokrajine.
Rezaei je začela didžejati pri petnajstih letih, zapletene veščine na tem področju pa je razvila v tekmovalni areni hiphoperskih bitk, v kateri seveda prevladujejo moški. Kmalu je opazila, da so gramofone uporabljali bolj ali manj kot sredstvo in ne kot osrednji element, zato je po navdihu iz najrazličnejših virov začela razvijati edinstven jezik, pri čemer je gramofon uporabljala kot samostojen inštrument. V rokah Rezaei gramofoni posnemajo številne inštrumente, ki jih nato transformira in oblikuje v neprepoznavne oblike. Z vsemi raznolikimi glasbenimi izkušnjami in vplivi ji nekako uspe od znotraj izpostaviti vse napake eksperimentalne glasbene scene in jo preoblikovati v ironičen in samosvoj zvočni napad. Navdihuje jo glasba iz celotnega žanrskega spektra, zato njen edinstven zvok izhaja iz mešanice improvizacije, ekstremnega nojza in drona ter nekaterih elementov, ki »bi lahko bili jazz«, kar je tudi naslov ene od skladb na njeni najnovejši izdaji Bown.
Bown je osrednji in zadnji del triptiha albumov, ki vključuje prejšnja Blud iz leta 2019 in Skeen iz leta 2020. Na albumu sodelujejo Teresa Winter, Lukas Koenig, Alya Al-Sultani, Bobby Glew in Gwilly Edmondez, gre pa morda za najbolj eklektično in ambiciozno delo Rezaei doslej. Bown je hkrati meditativen in umirjen, po drugi strani pa besen in nekoliko agresiven. Giblje se od atmosferičnih dronov do ostrih jazzovsko-pankovskih eksplozij nojza. V začetni skladbi HMMM glasbenica manipulira z lastnim vokalom ter ga združuje in preoblikuje v subtilen, hipnotičen in pomirjujoč sestav samoglasnikov. Po drugi strani pa bi lahko naslednjo skladbo, Geordie Spice, opisali vse prej kot pomirjujočo, kajti visokotonski vzorčeni vokal Gwillyja Edmondeza in kaotično glitchanje vzbujata bolj občutek napetosti kot sprostitve, kaotični vokal in bobni pa delujejo kot uporniški kriki. Zdi se, da ta kaos doseže vrhunec v norosti, ki jo predstavlja skladba It Could Be Jazz – ta v sodelovanju z Bobbyjem Gluejem z bobnarsko garnituro ustvarja krčevit in še en bleščeč primer vsega, kar bi jazz lahko bil, če bi si to le dovolili.
S preostalimi skladbami, od skoraj plesnega komada Burning Like Fuck, ki vsebuje lebdeče angelske vokale in aritmični ritem, do eksplozij agresivnega glitchevskega besa, kot je skladba Idiotis Music People Cunts, ki bi morda lahko bila skrito sporočilo avantgardni glasbeni sceni, v kateri še vedno prevladujejo moški, pridemo do nečesa, kar je zagotovo vrhunec albuma kot celote, hipnotične skladbe I Want U 2. Na skladbi se v obliki opernega vokaliziranja in govorjene besede pojavljajo presunljivi vokali sopranistke Alye Al-Sultani. Pevkin vokal odmeva med elektronskim hreščanjem skladbe, medtem ko recitira: »Hočem te, žensko, ker je civilizacija ženska, ker so pesmi ženske, ker …« Vokal nato pride do vrhunca v sugestivnem kolažu osuplih vzdihov. I Want U 2 deluje kot popoln prikaz celotnega albuma Bown, združuje namreč presunljive minimalistične in ambientalne trenutke z bleščečimi in agresivnimi izbruhi nojza, ki pa svoj vrhunec dosežejo v zadnji skladbi Shortie Shorts.
Na albumu Bown Rezaei dvigne oba sredinca proti avantgardni glasbeni sceni, ki še vedno ne pozna dela neštetih glasbenic, ki oblikujejo prav to sceno. Čeprav je glasba Rezaei postavljena v polje skrajnosti in je nekako hkrati humorna in ironična ter temačna in poetična, ji uspe poslušalko popeljati na čustveni vrtiljak, skozi živčno razrvanost do hipnotičnega in zamišljenega stanja. Avtorici uspe uporabiti gramofone z logiko free jazza in improvizacije ter ustvariti zvoke, ki so drzni in sodobni. Če bi poskusili zgolj z besedami pojasniti ali osmisliti glasbeni slog Rezaei, bi se zdel ta popolnoma bipolaren in absurden; preprosto ga morate slišati, da bi mu verjeli.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj