Marina Herlop: Pripyat

PAN Records, 2022

Marina Herlop nas s svojim tretjim dolgometražnim albumom, naslovljenim Pripyat, popelje v čudežni svet tekstur in melodij – s spajanjem in prepletanjem klasičnih kompozicij in elektronske glasbe. Marina Herlop je skladateljica, producentka, pianistka in vokalistka iz Barcelone, kjer se je glasbeno izobraževala na višji glasbeni šoli. Svoj glasbeni izraz je pričela oblikovati za klavirjem in s preprosto, precej elementarno kombinacijo klavirja in vokala izdala dva albuma; Nanook leta 2016 in Babasha leta 2018. Obe izdaji sta bili v svojem bistvu prijetni in tehnično dovršeni, a glasba ni dosegla širšega poslušalstva, poleg tega pa Marina Herlop tedaj še ni našla svojega mesta v glasbenem svetu. 

Z letošnjo izdajo Pripyat se je prvič od analognega obrnila k elektronskemu, kar ji je omogočilo stopiti v svet eksperimentacije v polnejšem smislu besede in razširiti potencial njenih kompozicij. Hkrati je postala varovanka založbe PAN Records, koncertne nastope pa zanjo organizira agencija LittleBig. O tem bomo spregovorili kasneje, vsekakor pa album Pripyat zanjo predstavlja odskočno desko. Znašla se je namreč na večjih medijskih platformah in festivalih, na splošno pa se zdi, da je našla svoj kotiček na sceni. 

Odmik od preproste kombinacije klavirja in vokala in potop v dimenzije programa Abletone seveda sama po sebi nista dovolj, da bi zagotovila izvirno, intrigantno muziko ali pa da bi glasbenica doživela preporod in se uveljavila na lokalni in mednarodni sceni. V primeru Marine Herlop je ključna njena teoretska podkovanost v glasbeni teoriji in tehničnosti zvoka ter melodije, ki ji omogoča pisanje čudovitih eksperimentalnih aranžmajev. Glasbenica je bila v začetku udejstvovanja osredotočena na harmonijo, predvsem v odnosu klavirja do glasu. Nato se je odločila preseči harmonijo kot glavni fokus in začela raziskovati odnos med harmonijo in ritmom. Ko poslušamo skladbe, resnično slišimo preciznost in absolutno razumevanje zvočnih tekstur in harmonij. Inštrumentalne aranžmaje pa, kot je bilo značilno tudi za prejšnje izdaje, preliva z eteričnim vokalom nejezikovnih zlogov. S to metodo simultano poglablja lastno filozofijo glasbe in v nas spodbuja razmišljujočo poslušalsko izkušnjo. 

Marina Herlop se ravna po lastni filozofiji glasbe, predvsem kadar gre za tekstopisje, ki mu je morda bolj primerno reči antitekstopisje, podobno metodi izvajalk free jazza. Uporablja namreč izmišljene zloge in glasove, ki jih ustvarja in umešča v skladbe glede na njihov zven, ne pomen. Pomen je v bistvu še vedno prisoten, vendar ne v smislu podajanja pomena skozi jezik, temveč podajanja pomena skozi sam izražen zven. Njena pripoved je torej ekspresivna v sinergiji aranžmajev in domišljijskih spevov, pri čemer je poudarek na harmoniji in atmosferi. Iz teh si seveda sami in po lastnih zmožnostih iztržimo subjektiven pomen.

Izjemi sta dve skladbi, ubuntu in lyssof, v kateri subtilno vpeljuje angleški jezik in vodi pripoved o dojemanju umetniškega procesa samega skozi prispodobo vrta. Vrt predstavlja proces glasbenega ustvarjanja, saj sprva deluje neukročeno in divje, vendar pa, bolj ko ga negujemo in urejamo, močneje spoznavamo, da za oskrbovanje vrta potrebujemo specifično naravoslovno znanje in znanje o okolju, v katerega umeščamo posamezne rastline. Nekako tako tudi sama vidi komponiranje glasbe, ki ima zakonitosti, pravila, in se vedno odziva na svoje okolje, zaznamovano z lastno preteklostjo in sedanjostjo. Posamezni elementi pa, če želimo doseči njihov poln potencial, niso prosto umeščeni kamorkoli na zvočno paleto. 

Glasba z albuma Pripyat se, kot si lahko predstavljate, izmuzne točnim označevalcem. Zaznamujeta jo predvsem repeticija vokala, ki spominja na mantre, kot denimo v komadih miu in shaolin mantis, in prodoren ritem električnih bobnov ter basa. Skupaj ustvarjajo igriv, vznemirljiv, a še vedno mehak in sofisticiran zvok. Za vsakega poslušalca pa bo ustvaril njemu lastne asociacije. Recenzentki se je pred očmi izrisal svet magičnih gozdnih bitij, ki na skupščini žvrgolijo in se pogovarjajo po svojih, človeku nedostopnih komunikacijskih mrežah. 

Ob mnogih pohvalah, ki se z vsakim poslušanjem še dodatno potrjujejo, kritika zadeva predvsem formalno raven nerodno poimenovanega albuma Pripyat. Tragična usoda mesta Pripjat po černobilski nesreči leta 1986 namreč velikokrat postane mesto občudovanja. Postapokaliptična fascinacija hitro zapade v romantizacijo postčloveške prihodnosti. Mesto Pripjat pa definitivno ni utopija. Ko stojite na radioaktivnih tleh zapuščenega mesta, polnega žalostnih zgodb izgubljenih domov, vas sicer prevzemajo različni občutki, vendar ne na spiritualen, duhoven način. Poimenovanje albuma Pripyat deluje zelo močno zaznamovano, kar je za tako pomensko odprt izdelek malce škoda. 

Na sodobni elektronski sceni je klasična kompozicija z eksperimentalnim, a uplifting elektronskim premazom Marine Herlop definitivno inovativna in raziskuje še neodkrita polja zvočnih kombinacij. Čeprav to še zdaleč ni nov način komponiranja v art popu in eksperimentalnih elektronskih žanrih. Podobno metodo je denimo uporabila Eartheater z albumom Metalepsis iz leta 2015. Asociacijo dobimo tudi na Aïsho Devi, ki nas prevzema s svojim izvenzemeljsko zvenečim glasom, od manj znanih ustvarjalk pa bi lahko nekaj vzporednic potegnili s slovaško izvajalko Katarzio. 

Marina Herlop se vzpostavlja ravno okoli tega tipa izvajalk. Berlinska založba PAN Records, pri kateri Herlop trenutno izdaja, ima v svojem arhivu izdaje Arce, Yvesa Tumorja, Beatrice Dillon in navsezadnje tudi Eartheater. Poleg založbe pa za koncertne nastope Marine Herlop skrbi booking agencija LittleBig, ki tudi usmerja raznorazne progresivne in inovativne elektronske producentke in producente, kot so Aphex Twin, Aïsha Devi, aya, Mouse On Mars in Animal Collective, ki se jim Herlop letos tudi pridružuje na njihovi koncertni turneji. Skupni imenovalec vseh naštetih glasbenikov seveda ni isti žanrski okvir, temveč preseganje izbranega žanra čez prej zamišljene meje, to lastnost pa si z njimi deli tudi Herlop. 

Ni torej presenečenje, da se je glasbenica letos kar hitro znašla na seznamih znanih pretencioznih, intelektualno zaznamovanih festivalih elektronske glasbe in avdiovizualne umetnosti, kot so Unsound, MMMAD Madrid, New Music Bristol in berlinski CTM Festival, na katerem jo je letos odkrila in v živo ujela tudi recenzentka. Gibanje v takšnih glasbenih okoljih je Marini Herlop prav pisano na kožo in ji bo hitro povečalo socialni kapital. Prepričani smo, da se bo s takšnimi inovativnimi in kvalitetnimi produkcijami uspela utrditi na sceni in naprej bogatila festivalska doživetja priznanih elektronsko orientiranih prizorišč.