Marissa Nadler: The Path of the Clouds

Bella Union in Sacred Bones, 2021

Pred decembrskim mrazom in zaslepljujočim bliščem korpo-sproduciranega novoletnega veselja se marsikateri par nog raje umakne v udobje svojega kavča, kot pa da bi stopicljal po plundri v upanju, da morda le dobi tisti nesojeni kuhanček. Branje knjig, zapletanje v medmrežje in na videz popolnoma prisotno spremljanje televizijskega programa so tako postali glavne večerne aktivnosti, ki zaznamujejo ta čas. Vsebina, ki jo konzumiramo po napornem dnevu, največkrat predstavlja zaslužen odklop od miselnega napora, včasih pa se pripeti ravno nasprotno. Določena slika, prizor, stavek ali zvok lahko nehote prižgejo iskrico navdiha, močnejšo kakor soj novoletnih lučk. In ravno tak navdih nam je pri založbah Bella Union in Sacred Bones Records konec oktobra dal album ameriške kantavtorice Marisse Nadler, ki ga je naslovila The Path of the Clouds.

Nadler frekvenci 89,3 MHz ni tuja. Vseeno pa je vredno še enkrat omeniti, da gre za folk glasbenico, ki je povezana predvsem z glasbeniki podtalne mračnjaške glasbe. Sodelovala je recimo že s Stephenom Brodskyjem in Richem Shaperom, pri njeni najnovejši plati pa so prste vmes imeli tudi bivši basist Cocteau Twins, Simon Raymonde, multiinštrumentalist Milky Burgess, harfistka Mary Lattimore in nenazadnje tudi z melanholijo spogledujoča se Emma Ruth Rundle. Bera nastopajočih je pripomogla, da se glas Nadler zlije s produkcijo, ki zvok albuma ovije v globine in mu doda pridih gotske melanholije, začini pa ga tudi z malce cinematičnosti.

Ta se izkaže za tesno prilegajočo se samim besedilom, ki se kar nekajkrat dotaknejo nerešenih ugank in skrivnostnih zločinov. Nadler je kar nekaj materiala namreč načrpala iz Netflixove serije Unsolved Mysteries, ki jo je požirala med pandemijo. Album denimo odpre s skladbo Bessie, did you make it?, zgodbo o izginotju Bessie in Glena Hyda, v naslednjem komadu, The Path of the Clouds, pa prisluhnemo zgodbi o neidentificiranem moškem, znanem pod psevdonimom D. B. Cooper, ki je po skoku s padalom iz ugrabljenega letala izginil neznano kam. 

Glasbenica pripovedi o nerazrešenih ugankah izrablja kot sredstvo za introspekcijo. Navezuje se predvsem na preobrazbe, skozi katere je šla v svojem življenju. Temu primerna je tudi motivika letnih časov in pa kameleona, ki mu v angleščini pravijo: shapeshifter. Ob tej smo ob poslušanju priča tudi drugim omembam nadnaravnih sposobnosti, kot recimo v komadu If I Could Breathe Underwater, ki služi kot analogija za umetničine osebne dogodke. Nadler je enkrat tragično romantična, drugič smrtonosno nevarna, pa vendar vedno ujeta v mistično atmosfero, h kateri pripomore tudi ansambel že prej omenjenih glasbenikov. K zvočni podobi albuma je pripomogla tudi glasbeničina na novo naučena spretnost igranja klavirja, saj se ta pojavi večkrat. Rezultat je izjemno prijetna in spevna plata, ki se lepo umešča v zapuščino anglosaškega glasbenega pripovedništva, v katerem s podobno motiviko že domujeta recimo Leonard Cohen in Nick Cave.

Pri umetnici z izredno plodno kariero, ki se je izrazila v devetih dolgometražcih v razponu dobrega desetletja, bi bilo kar visokopotezno trditi, da je The Path Of The Clouds njeno najboljše delo do sedaj. Pa vendar gre v tem primeru za popolnoma legitimno trditev, saj album dobro izraža svojo skrbno premišljenost. Nadler je iz presenetljivih zgodbic vzela elemente in junake, ki jih je navezala na avtobiografske izpovedi in občutja. Nesmrtne protagoniste, ki so bili prej morda zgolj figurativne entitete, uporablja kot model za ljudi, s katerimi se lahko poistoveti čisto vsak. Vse to pa je zapakirala v obliko balad, ki jim je glasbeno podobo diktirala čisto sama, z novo priučenimi karantenskimi veščinami digitalnega mešanja in že prej omenjenega igranja klavirja. Tudi zunanja pomoč gostujočih glasbenikov in producentov je občutno naravna in se ne zdi prisiljena. V dobi, ko je izginotje skorajda nemogoče in ko imamo zgodbice ob tabornem ognju tako rekoč na dlani, je Marissa Nadler z zadnjo plato uspela ubežati utonitvi v pozabo, kakor tudi niso pozabljeni liki, ki jih opevajo njene pesmi.