MASERATI: Rehumanizer

Temporary Residence, 2015

Že od samih začetkov delovanja se futuristična ameriška zasedba Maserati naslanja na tehnološki razvoj. Osnovna ideja se ne pojavlja zgolj na naslovnih ovitkih, temveč tiči globlje v samem oblikovanju instrumentalnih aranžmajev, kjer so možne zvočne inovacije uporabili za temeljno orodje, okrog katerega so naknadno napeljevali ustaljene bobnarske in strunske strukture. V osnovi njihova glasba zveni kot zaročeni par med krautrockom in britansko psihedelijo iz sedemdesetih, mestoma pa zavijejo v resnejše post-rockovske predele, ki nas asociirajo na Mogwai, s tehnično neobdelanimi vokali z zadnje plošče pa na spacerockerje Spacemen 3 in The Darkside.

Njihov nedavno izdani projekt Rehumanizer pri brooklynški založbi Temporary Residence odraža velik uspeh v smislu kohezivnega projekta, po kakršnem so stremeli v zadnjih petnajstih letih. Odkar je v letu 2009 preminil njihov bobnar Jerry Fuchs, se zasedba ni spreminjala le v svojem sestavu, temveč tudi v raziskovanju in eksperimentiranju z bolj atmosferičnimi in progresivnimi zvočnimi aspekti. To je bilo prvič očitno na plošči Pyramid of the Sun, ki je izšla eno leto po Fuchsovi smrti. Na slednji so naredili pravi slogovni preobrat, ki se je sprva zdel nevaren in radikalen. S tremi studijskimi predhodnicami, ki so simpatizirale s post-rockom in obenem ostale v meglicah tedanje konkurence, so si namreč že ustvarili prepoznavno diskografsko sled in trdno bazo navdušencev, ki jim k sreči novih pristopov ni niti najmanj očitala.

Sicer še vedno vztrajna navzočnost psihedelično zvenečih kitar je bila v njihovem nadaljnjem udejstvovanju vse bolj zabrisana z retro-zvenečimi klaviaturami. Odmev tolkal je postajal vse težji, počasnejši in onstran plesnih impulzov. Četudi so se z naslednjo izdajo Maserati VII zdeli  slušno bolj prizemljeni, njihov zvok še nikoli ni bil tako vitalen in razbremenilen. Pustolovska aranžmajska izkušnja, ki je definirala zvok Maserati VII, se je na zadnji plošči Rehumanizer le še potencirala. Ta predstavlja sklenjen projekt tako v inštrumentalnem kot tudi konceptualnem smislu. Zasedba, ki se je v svoji futuristični slogi vselej klanjala procesom in razvoju, je z omenjenim projektom na idejni ravni združila človeka s kibernetiko ter preteklost s prihodnostjo. V instrumentalnem smislu je album ambiciozen po svojem strmenju k revitalizaciji britanske psihedelije, medtem ko nas retro elektronika potiska v preživetost synthpopa.

Na več kot 35-minutno potovanje nas popelje skladba No Cave, ki v zvočni formi ponazarja skupek novih tveganj in drznih odločitev ameriške četverice, ki jo sestavljajo bobnar Mike Albanese, basist Chris McNeal ter kitarista Coley Dennis in Matt Cherry.

V uvodni skladbi so namreč združene vse možne instrumentalne vragolije, ki se kasneje pojavljajo v posamičnih skladbah na albumu. Začetna sintovska elektronika se skoraj subtilno prelije v strunske nianse, ki se v razvoju skladbe vse bolj krepijo s sunkovitimi basovskimi linijami. Slednje so slušno zlahka dojemljive, saj se znotraj njih nadaljujejo in razvijajo nove kitarske solaže, ki s svojo skromno pompoznostjo in prostoro-tvornostjo postajajo vse bolj privlačne. Ti umetno ustvarjeni prostorčki vzbujajo hkratni vtis osvobojenosti in odtujenosti. Zamislite si nekakšen »road trip«, na katerega se človek požene iz trenutnega navdiha, pa vendar se še vedno ozira nazaj v strahu, da bi ne šel predaleč. Po vpeljavi kitarskih solov, ki jih krepi drzna ritem sekcija, se na momente zdi, kot da bi se kar naenkrat znašli na plošči Fear of the Blank Planet britanske zasedbe Porcupine Tree. Skladba No Cave se nekje od polovice začenja vse bolj slojevito in hrupno dopolnjevati s še razpoložljivim kitarskim repertoarjem do neizmerljivih razsežnosti, dokler povsem ne usahne v skladbo Living Cell.

Slednji albumski hit sledi začrtanim obrisom psihedeličnega vrtinca, ki ga je s svojo eskalacijsko strukturo za sabo pustila uvodna skladba. Living Cell v njihovem diskografskem repertoarju predstavlja eno izmed redkih skladb, ki bi se tako močno nanašala na vokal. Maserati so imeli tekom svojega delovanja pretežno le instrumentalne kompozicije. Vokalni vložki so bili redki. Prej so bili zamišljeni kot detajli in ne kot mediji sporočanja. Zasedba nas je v omenjeni skladbi presenetila ne le s sporočilnostjo, temveč tudi z odločnim integriranjem povsem neobdelanih vokalov v  klasično space-rockovsko platformo. In vse to naposled še kako dobro deluje. Preko nekoliko bolj umirjene skladbe »Montes Jura« prehajamo od kitarsko obarvane plati plošče do bolj elektronske. Vnovič se vokali pojavijo v skladbi End of Man, ki tukaj utrpijo robotsko preobrazbo. Slednja se najbolj približa ne le plesnim ritmom, temveč tudi sintpopovskim in krautrockovskim vplivom. Zasedba je v ozadju skladbe poskrbela za subtilno plovbo ulovljivih kitarskih solaž, s čimer so jo bistro vnesli v obči utrip plošče. V podobni usodi se je znašel tudi zaključni par na plošči - Rehumanizer I in Rehumanizer II.

Začenši s studijsko predhodnico Maserati VII je zasedba Maserati pričela utemeljevati nujo po izrazni spremembi. Prav to neustavljivo odkrivanje novih pristopov se je bolj kot kdaj koli prej manifestiralo na novi plošči Rehumanizer, na kateri je mogoče slišati vrelo idej, odločitev in trenj, ki so oblikovali diskografski repertoar iz zadnjih petih let. Obenem je Rehumanizer med dosedanjimi šestimi studijskimi projekti prvi takšen, za katerega lahko rečemo, da vsebuje konceptualno nit. V vseh šestih skladbah se namreč pojavljajo bolj ali manj zaznavni prepleti sintovskih ureznin s psihedeličnimi kitarskimi pasažami. Z novim albumom, ki nas asociira na mnogotere zasedbe in žanre, so Maserati poleg Johna Carpenterja in njegovega zadnjega studijskega projekta Lost Themes postali tudi odmevnejši pobudniki težnje po revitalizaciji britanskega space-rocka iz sedemdesetih.