MASTODON: Once More 'Round the Sun

Reprise/WarnerBros., 2014

"There's a lot of different influences, from Alice in Chains to Deftones. There's a lot of rock going on."(Bill Kelliher o zvoku novega albuma)

Bend, ki je progresivne metalske odvode skorajda lastnoročno vpeljal v sfero »mainstream« glasb, se vrača s koherentnim dolgometražnim izdelkom, naslovljenim Once More 'Round the Sun, s katerim Mastodon nadaljujejo v smeri radiu prijaznejših kompozicij.     

Mastodon, ki so se na sceni uveljavili s svojimi instrumentalno vizionarskimi ter tematsko razgibanimi konceptualnimi albumi, so se na predzadnjem dolgometražcu The Hunter nekoliko omehčali; svoj zvočni spekter so razbremenili žanrskih tendenc in vpeljali tudi bolj subtilne ter konvencionalne elemente rock glasbe, kar die hard fenom, ki prisegajo na kompleksne taktovske načine in nekonformistične riffe, ni šlo v nos. A vendar se je treba zavedati, da je fenomen Mastodon že zdavnaj prerasel okvire progresivnega sludge metala ter se povzpel na sam vrh sodobne metal in obenem rock glasbe. Prav zato jim delnega pomehkuženja ne gre očitati, v kolikor upoštevamo dejstvo, da se sami nikdar niso radi označevali za metal bend.     
     
Album Once More 'Round the Sun torej nudi tako za njih tipične, bogato razgibane riffe, dinamične ritmike in bolj kričeče vokale kot tudi melodične, skorajda ironmaidenovske kitarske harmonije, izkristalizirano večplastno petje in štiričetrtinsko rockovsko bobnanje. V primerjavi s preteklim opusom se je tista mehkejša plat njihove glasbene identitete še nekoliko okrepila in zdaj prednjači pred jezno polovico, kar je obelodanil tudi sam kitarist Bill Kelliher, ko je povedal, da sta kričanje in kruljenje na nek način stvar preteklosti. Tako lahko trdimo, da predstavlja album neko ravnotežje med njihovim izvornim, zamazanim in lužasto lepljivim kitarskim zvokom ter novejšimi tendencami po nekoliko bolj standardno strukturiranih stadionskih razpaljotkah, ki jih odlikujejo res epske solaže. Že sami so v intervjujih pred izdajo poudarjali, da gre tokrat za na toku zavesti zasnovan album, ki se ne omejuje ne s tematiko niti z žanri, saj lahko slišimo tudi udarna hardkorovska žaganja kot pri pesmi Feast Your Eyes, bolj grungeovsko zveneče skladbe kot The Motherload in Halloween ter rockovsko obarvane balade kot Asleep in the Deep. Nismo pa prikrajšani niti za zanje značilno predrkavanje mastnih riffov kot pri pesmih Chimes at Midnight in High Road, ki v sebi nosita esenco njihovega prepoznavnega zvoka.

Zato je treba tukaj retorično izprašati fiktivnega poslušalca, zakaj so zrelejši albumi, ki ne dosegajo tiste prvotne inovativnosti, a so kljub temu nadpovprečni izdelki, ki presegajo večino sodobne produkcije, tolikokrat tarča ostrih kritik. Če vzamemo v obzir dejstvo, da je skorajda nemogoče preseči tisti prvi čustveni vtis, ki pač zakoliči sloves benda, in vzamemo kot resnično dejstvo, da je eden osrednjih imperativov glasbenega ustvarjanja razvoj in usmerjenost v prihodnosti, pridemo do preprostega spoznanja; in sicer, da je album Once More 'Round the Sun logičen produkt benda, ki je pač presegel svoj prvobiten zvok in se zdaj udejstvuje v širokem spektru kitarskih glasb, na podoben način kot njihovi stanovski kolegi Baroness.     

Bo že držalo, da to vsekakor ni njihov najbolj monumentalen album, saj so Mastodon svojo, za glasbeni svet prelomno tetralogijo zaključili z albumom Crack the Skye leta 2009. Seveda pa to še ne pomeni, da je bend dal že vse od sebe in da je izdaja vsakega novega albuma pač le še en neizogiben obrat okoli sonca. Prej bi trdil, da se ta prazgodovinska zvočna gmota trenutno išče na novih teritorijih, preizkuša nove prijeme in se počasi kristalizira v bolj gladko ter elegantno verzijo svoje izvorne zvočne podobe. Ne nazadnje tudi mastodon ni postal slon kar čez noč.