MATANA ROBERTS: Coin Coin Chapter Three - River Run Thee

Constellation, 2015

S tretjo etapo serije »Coin Coin« se vrača Matana Roberts, vedno opaznejša saksofonistka, vokalistka, skladateljica in vsestranska umetnica čikaškega izvora, trenutno bazirana v New Yorku. Pri Constellation Records so ji dali prosto pot za realiziranje glomaznega projekta, ki bo štel več kot deset plošč, v katerem se prepletajo osebna zgodovina, zgodovina afroameriške skupnosti, takratno in današnje suženjstvo, iskanje svojega in skupnega glasu, idiosinkratične skladateljske tehnike z ohrabrujočo podporo AACM– vse to pa pod pokroviteljstvom in patronažo eminentnega ženskega lika iz Matanine družinske linije, ki so ga skozi generacije imenovali Coin Coin. Po plošči »Coin Coin Chapter Two Mississipi Moonchile« iz leta 2013, na kateri je manjši jazzovski zasedbi Matana dodala še opernega pevca Jeremiaha Abiaha, se na novi, ki nosi naslov »Coin Coin Chapter Three River Run Thee«, predstavlja v solistični različici, ki jo je napovedala že ob takratnem izidu.

Vendar je pričujoči izdelek daleč od kake okleščenosti in redukcije, saj z obilnim nasnemavanjem doseže skrajno potapljajoč učinek »babelskega stolpa«, ki vseeno ohranja močan občutek razgaljenosti, ključen za solistične podvige. Gradniki, ki jih zaznamo, so konstantna električno-orgelska dromljanja v ozadju, elegično popevajoč, zlomljen glas, analogne oscilacije, oddaljeno in dislocirano saksofonsko deklamiranje, zamazano hrupno zankanje ter mnoštvo glasov – njenih, drugih, naših, tako empirično lociranih kot izročilno nošenih. Velik del namreč tvorijo terenski posnetki, ki jih je Matana naredila med samotarskim nekajmesečnim potepanjem po severnoameriškem jugu in vključujejo hrup ulice, govor neke posebne brezdomne gospe in druge zgodbe, ptice, dojenčkov jok itd. 

Hkrati pa, in to je ključno, je Matanino delo poprisotenje glasov in večkratno permutirane narativnosti kot takih. Diskurz, ki se nemara v manj posvečenih situacijah lahko zdi površen in klišejski, o glasovih drugih, ki so del prenesenih form, »žanrov«, tradicij, ki jih naseljujemo, je pri Matani ranljiva, a obenem neuklonljivo kljubovalna srčika celotnega procesa. Be-bop kot odzven policijskega pretepanja in preganjanja afroameriških skupnosti v mestih, blues kot dediščina suženjstva in izgube, itd. – vsem poznane zgodbe, za koga nemara celo zgolj romantične pravljice, ampak v bistvu zgodovinsko-človeške tempirane bombe zatrtih disidentskih glasov, osebnih zgodb in neutolažljive večgeneracijske bolečine. Razkroj slike resničnosti, ki se človeku, ženski, državljanki servira dnevno. 

In tukaj nastopi Matana z vso svojo osebno, družinsko, skupnostno in glasbeno zgodovino. Material na plošči »River Run Thee« je tako nekakšno konstantno odklepanje glasov in vsebin znotraj tega, čemur se lahko poenostavljeno reče zgolj »glasba«, a je nekaj, čemur Matana nikakor ne želi dovoliti nevtralnosti. Kvečjemu tako odprto mnoštvo glasov, narativ in silnic zalije še z dodatnim mnoštvom ne-glasbenih glasov, narativ in silnic. In rezultirajoča »kakofonija« ni toliko naprezanje po osmišljanju vsega, kot je še težja naloga golega razbiranja, pričevanja, želje obdržati se nad  gladino – ali potoniti. Motiva vode pa ne omenjam naključno, saj mu Matana v besednem imaginariju plošče posveča veliko prostora.  Predvsem v motivih morja, transatlantskega potovanja sužnjev in neštetih odtenkov okrutnosti specifičnih historično-političnih situacij ter halucinatornega vsiljevanja naravno-vesoljnih zakonov elementov, ki presegajo človeško trajanje.     

Epohalna Coltranova plošča »Ascension« iz leta 1966 s svojim naslovom ne aludira zgolj na elevacijski, ekstatični komunalni moment kolektivnega igranja, temveč tudi na eno izmed britanskih suženjskih ladij, »Ascension«, ki je decembra 1824 nasedla blizu Bahie. In ravno ta dvojnost, oziroma verjetno kar več kot zgolj »dvojnost«, se artikulira skozi celotno ploščo »River Run Thee« in Matanino delo nasploh, ki ji tovrsten pristop podeljuje prav poseben tip globinske in trajnejše angažiranosti. »River Run Thee« se začne s popevanjem verzov »Your sadness grows as years go by, your growling voice may even start to cry...« ter branjem zapisa, ki pravi, o neki suženjsko-transportni epizodi, »[...] that he who could not sing should be made to sing or else drink a pint of salt water«. Zaključi pa se s posnetkom Malcolma X-a.