MATEJA GORJUP: Ijekaru

Klopotec/ Produkcija Stara Šola, 2015

V eni izmed zadnjih Tolp letošnjega leta bomo predstavili solistični prvenec Mateje Gorjup, raziskovalke ljudskega izročila, sicer kulturne antropologinje in etnologinje. Pogled na nekaj ključnih značilnosti ljudskih pesmi -  variantnost, skupnostno stvaritev in melodiko - naredi zanimiv uvod v posluh današnjega albuma. Hitro postane namreč jasno, da album ne bo le neposredna interpretacija izročila, ampak se bo poigraval z različnimi konteksti prvin tradicionalne in eksperimentalne glasbe. Naslov Ijekaru, ki je uradno brezpomenska, a avtorici lepo zveneča beseda, nakazuje, da se prvine skupaj z njihovimi nasprotji zlivajo v zanimivo zvočno mešanico.

Mateja, ki je že od malega vpeta v petje, je že pred prvencem sodelovala v nekaj slovenskih folk zasedbah, na primer v Luninem medu s Samom Kutinom ali pa v kvintetu pevcev in godcev Horda grdih. Kot da je našla svojo »staro« dušo skozi obujanje izročila, ki ga prestavlja v svoj svet, ovija na svoj način in hkrati ohranja in pripravlja za naše in naslednje rodove. Ravno evolucija ljudskih pesmi namreč omogoča njihovo preživetje, kar morda danes ob vsem arhiviranju niti ni tako zaskrbljujoče, je pa res, da četudi pesmi ne izgubijo kulturno-zgodovinske vrednosti, lahko izgubljajo ljudskost.

Da se glasba iz roke v roko podaja naprej, je v veliki meri na plečih tovrstnih poustvarjalcev, ki lahko hitro zapadejo v površno predelavo in z željo po širšem občinstvu vključujejo vsebinsko in stilsko brezbarvne glasbene prvine, čemur pri današnji plošči nismo priča. Širok doseg poslušalcev, za katerega imata potencial ljudska melodika in vsebina, Mateja subtilno poveže z lastnim dojemanjem, glasovnim eksperimentiranjem in tako ujame ravno pravo mero med poljudnostjo in zvočnim pokuševanjem. 

Na albumu Ijekaru je 24 avtorskih in prirejenih ljudskih skladb, lahko bi jim rekli tudi miniature, saj so tako v formi in v vsebini zgoščene in idejno osredotočene skladbe, ki dolgo opisovanje kot nalašč opustijo. Takšna interpretacija je zelo sveža in tudi zelo samozavestna, saj nakazuje, da je Mateja izluščila srž vsake skladbe. Med že tako kratkimi skladbami se najdejo tudi deli, vložki, ki odigrajo vlogo veznika in zaokrožujejo album, četudi ga kdaj prekinjajo. Prav tako s piski, dihi, vokalnimi loopiranji, dronenji, govorjenji in minimalističnimi zvočenji avtorica nezadržno širi kontekst skladb, stopnjuje intenzivnost in tudi razdira konvencionalne forme. Ob vsem tem pa ohrani melodiko in s tem zavedanje njene revitalizacijske vloge. 

Zanimivo, kako tudi neljudske skladbe odzvanjajo zelo podobno estetiko, kar priča o tem, da se je avtorica res poglobila v njihovo razpoloženje in pa tudi, da se očitno nekaj starodavne melanholije skriva tudi v njej. Kombinacija lastnih zvočnih in besedilnih vložkov s poustvarjenim izročilom iz različnih delov Slovenije in tudi okrog se sliši kot svojstvena intima, ki se odraža v mnogih raziskujočih, dovršenih in predvsem zelo iskrenih momentih. 

Iz na videz zelo prvinske poetike, ki razkriva temno in trpko vzdušje, in prav tako Matejinih avtorskih besedil in zvočnih kreacij so zgrajeni minimalistični, a venomer kompleksni aranžmaji, ki razkrijejo kar nekaj lepih in obenem težkih trenutkov. Na tem mestu se recenzentki utrne verz iz Björkine pesmi Pagan Poetry: »On the surface simplicity, but the darkest pit in me.« Tako se še posebej vtisnejo v uho nesrečna »V dolino«, srhljivo vokalno rohnenje in mamino petje v »Kleščah spomina« in čudovita sozvočja v »Spevaj nama, Katica«, ki se ji uspe izogniti izrabljenosti. 

Avtorica je zavestno ohranila patos, ki ga pesmi že dolgo nosijo s sabo, medenj vpletla svojo izraznost in nastala je zvočna celota, ki subtilno združuje pola izročilne poljudnosti in abstraktnosti aranžmajev. Evolucija in različni konteksti ljudskih skladb, ki se pojavljajo v moderni glasbi, bi znali s primerjavo in časovnim odmikom izkazati precej poveden dokument glasbenega dojemanja trenutnega časa. In pričujoči estetsko in vsebinsko izdelani prvenec bo s časovno distanco le še pridobival na vrednosti, tako zvokovni kot etnografski.