MATT ELLIOTT: The Calm Before

Ici d'Ailleurs..., 2016

20 let od njegovega prvega albuma Semtex, ki je letos, mimogrede, doživel ponovno izdajo, se zdi, da se v Mattovem življenju oz. njegovem dojemanju ni kaj veliko spremenilo. Stilsko na prvi posluh že, a postaja vedno jasneje, da pretiranega veselja in vzhičenosti do življenja pri njem ne bomo doživeli nikoli. Zdi se, da se z vsakim letom ovija še globlje v meglico melanholije, ki morda ni več uporniško kričava, je pa zato črnogledost, ki je splet vseh zlomljenih razmerij, tudi smrtonosnejša.

Tako se razvija tudi njegov nezamenljiv izraz. Osamljenost in izoliranost vejeta iz vsakega manevra, četudi ni povsem jasno, ali je to njegovo prekletstvo ali samovoljna odločitev. Namreč, zdi se, da je samotarsko trpinčenje osrednja nit njegovega ustvarjanja, po drugi strani pa je dovolj povedno dejstvo, da tako v elektronskem drum'n'bass projektu The Third Eye Foundation kot v kasnejših izdajah pod lastnim imenom noče ali ne potrebuje somišljenikov pri ustvarjanju. To ne pomeni, da pri projektih ne sodeluje z nekaj redkimi izbranci, ampak da previdno povedane osebne tragedije ne potrebujejo še dodatne spodbude drugih glasbenikov. V skladanju se zdijo stvari precej jasno zamišljene. 

Matt je počasi prehajal od elektronike k akustiki, konkretneje je to storil v letu 2003 ob svoji prvi izdaji pod lastnim imenom The Mess We Made pri založbi Domino, kjer sta urbanost in strašljivost projekta The Third Eye Foundation še vedno prisotna. Kaj hitro se je od folk različice albuma Ghost prestavil k jasnejšemu in konkretnejšemu konceptu ter se osredotočil na tekstopisje oziroma kar celotno skladbopisje. Odlika, ki sije že iz njegove trilogije pa vse do letošnje čisto sveže izdaje The Calm Before.

Izdaja je še ena izmed mnogih v Franciji živečega bristolskega glasbenika za, sedaj bi že lahko rekli njegovo stalno založbo, Ici d'Ailleurs..., ki je izdala skoraj ves njegov akustični trud. Borih šest skladb na srečo ne izzveni prehitro, saj Matt tudi na tem albumu izkaže naklonjenost daljšim formam in pokaže neverjetno nadarjenost za razvoj preprostih struktur v epske širine z minimalnimi ali pa subtilnimi prevrati kitarskih ubiranj, poudarkov in tudi distorzij. 

The Calm Before je še ena reinkarnacija sposobnosti, kako iz preprostega akustičnega vzorca v minimalnem številu akordov razširiti skladbo v petnajst minut, ne da bi zvenela dolgo. Naslovna skladba je resnično nosilka ogrodja albuma in njegove emocionalne vrednosti - krhkosti, dihotomije med pričakovanji in neusahljivo melanholijo, med umirjenostjo in razrvanostjo ter med duhovi in akustično tozemskostjo. V njej s poezijo in melodiko slika prednevihtno zatišje, ki ga kaj kmalu obrne v za Matta že nenehno duhovno iskanje. Tematika duhov, ki jih ne vidimo ali pa nočemo videti, je simbol strahov in nerazčiščenih kompleksov, s katerimi nas sooča skozi celotno diskografijo. In vsakič znova zaključi: »There must be a storm/ Don’t we need it/ Just to clear it«. Intrigantna je tudi njegova kontraestetika, na primer pozitivna konotacija sicer temačnih simbolov, kot sta nevihtni preobrat in nedotakljivost pokopanih odnosov. Po šestih minutah se celotna atmosfera zgolj inštrumentalno zgradi v natančen soničen opis prihoda nevihte z brnenjem čela, klavirskimi kapljami in zloveščimi vetrovi. 

Elliottove skladbe zvenijo morda težko, neskončno, a nikoli dolgočasno. Inštrumentacija je zelo preprosta in minimalistična, a dozirana v pravih trenutkih. Po eni strani slikovita kot v prej omenjeni skladbi ali pa zelo prepuščena naraciji kot v The Feast of St. Stephen, kjer Matt ostro zakoplje kremplje v institucijo vere. Poet vešče sestavlja besede bodisi v neposredno kritiko institucij ali osebne prevzetnosti bodisi v alegorije, kot na primer v zadnji skladbi na albumu s Platonovo prispodobo navidezne realnosti in filozofskega uvida. Ne glede na to, kakšno formo izbere, bo ta razumljiva in dostopna željnemu poslušalcu, najbolj in predvsem zato, ker je čustveno razgaljena. Najti glasbeno formo in izraz, ki to omogoča, in obenem vedno znova intrigirati poslušalce, je vse prej kot lahka naloga, ampak pri dotičnem se zdi, da to ni vprašanje izbire. In ravno njegova omemba emocionalnosti v glasbi kot kvalitete je zelo na mestu ravno pri njem samem. 

Družbena pronicljivost ustvarjalca bi bila lahko ob vsej intimi spregledana, vendar je venomer nakazan ravno kontekst spreminjanja človeka v ogledalu, ta ostrina, ki je danes mnogokrat v družbeno angažirani umetnosti spregledana. Digitalne izdaje Mattovih ustvarjanj so na voljo za ugoden dolpoteg, kar je logičen način spopadanja z ilegalnimi širjenji glasbe in po drugi tudi izkaz spoštovanja zvestim poslušalcem. V živo boste lahko Matta Elliotta slišali jutri v Kranju.