Matter: Haos

rx:tx, КАФАНА, 2022

Sedem produktivnih let je minilo, odkar se je trio Matter vrgel v oberkrainersko repersko avantgardo, ki je bila ne le zvočno, temveč tudi vizualno sveža in pronicljiva. Zaokroženo trilogijo albumov so na mestih, na katerih je glasba kot medij popustila, dopolnjevali videospoti in filmi v sodelovanju s Kuklo, Maticem Zavodnikom, Blažem Završnikom in mnogimi drugimi. Kamniški boybend je s svojim pestrim naborom sodelovanj, marketingom in rednimi izdajami prerasel samega sebe in leta 2020 v sodelovanju s Tsujigirijem zaplodil novo ali, bolje rečeno, nadgrajeno skupino Better, njen nastanek pa je porajal vprašanje: kaj bo z Matter? Odgovor je njihov četrti album Haos, spojenka kaosa in hausa.

Glasba / Tolpa bumov

MATTER: TROGLAV

Vladarji urbane scene potrjujejo svoj triumvirat

Max Rakušček

 / 10. 12. 2018

Emil Kozole je na osnovi motiva Troglava izdelal celostno grafično podobo, ki vključuje tudi istoimensko knjigo, zato smo negotovo pričakovali, da se bodo Dacho, Tunja in Levanael kot z vsako ploščo do sedaj spet poskusili zvočno nadgraditi. Dvom se je porajal ob »kam?«, ker jih je po vzponu na najvišji slovenski vrh čakal le še sestop, ki je, kot vemo, najbolj nevaren. Njihova zvezda na sceni je izgorevala in razsvetljevala pot mlajšim glasbenikom z novimi zgodbami, film Ameba, ki se je v času napovedi Haosa zavrtel v kinotekah, ni presegel pričakovanj, v singlih pa ni bilo slišati ničesar osupljivega.

Slutiti je bilo, da je Haos povratek. Na Predjed. V Kamnik. Ko si prestar za bengerje, napiši knjigo. O knjigi pa tole: dizajn v slogu ruskega konstruktivizma z močno rdečo barvo povezuje zgodbo, ki so jo Matter med odraščanjem v Kamniku pletli že od spremembe družbene ureditve. Proza je uporabljena kot medij, ki estetizirane, asociativne in simbolične verze komadov dopolnjuje s čvrsto konkretno mislijo v bivanju. Tako zapisi prigod v obliki krajših esejev in sestavkov kot tudi skice in fotografije pričajo o vsem, kar glasba izpusti, ter razjasnijo, iz česa se rodi. Slog je grob, a tekoč, balkansko ciničen in živo pripoveden.

»Sedel smo na vrtičkih na Zikovi in mal smo udarl neko konstruktivno kritiko na krščanstvo. Pol je pa uletu Đoni (Janez) in je reku: fantje ne se delat norca iz tega, to je moja vera. Slovenska vera. Mi ga gledamo in rečemo: Đoni, kakšna slovenska vera. In prav: pa sej veš Jezus pa pirhi pa to.«

Na Haosu je banalnost vsakdana požrla in izpljunila bogato motiviko prejšnjih izdaj. Album je v primerjavi z minimalizmom prejšnjih projektov umazan, saj je na vokalih več distorzije, ki spremlja zanesenjaško pljuvanje rim. Dachu in Tunji ne moremo več očitati letargične vzvišenosti, ki so jo mnogi čutili ob njunem prodoru na sceno. Manj autotunanega petja z veliko več Tunje, ki mu na kakšnem komadu pripadeta tudi po dva verza, je darilo mnogim zagretim komentatorjem in koncertnim navdušencem. Ker Levanael in Dacho še vedno spretno manevrirata po inštrumentalnih podlagah, ni presenetljivo, da je najmočnejše in edinstveno orožje benda inštrumentalni prehod s Tunjo. Besedno kolažiranje je sicer do neke mere reciklirano, kar je pri četrti plati pričakovano. Simbolično slikanje, ki smo ga bili vajeni, se umakne neposrednejšim izpovednim, zadrogiranim in samohvalnim kiticam.

Hrbtenica albuma se začne pri pokalici K se vrnem, ki na enostavni, ritmično zanimivi in nezmotljivo matterjevski podlagi dostavi zagreto repanje z enim samim kratkim melodiziranim prehodom. Neobremenjen veteranski pristop zaznamuje še dve klasiki, Pejd sm in Polno luno, s svojo dozo vzklikov in podobnoglasij. V bolj umirjenem tempu izstopa pripovedna Favela, za katero je predvidljivo, a prijetno podlago sestavil Nikson, Tsujigiri pa je za piko na i navrgel še svoje stilizirane stihe. Dacho se težko upre petju, a kadar k refrenom pristopa sistematično, z barvo glasu ujame poseben nostalgični zanos, povsem drugačen od atmosferične razpršenosti in vibrata s Troglava. Podprejo ga slastne melodije, večkrat strnjene v kratke prehode sintov s specifičnim prizvokom novega vala, ki mojstrsko primešajo rahlo igrivost melanholičnemu ozračju. Tudi Levanael doda kakšen nežen pripev. Klik, Satelit in pa predvsem Nevidna stran neba zato zajamejo občutke celotne milenijske generacije. Pogumen vokalni pristop do vseh sort podlag se jim je posrečil tudi v skladbah Krst pri Duplici in Mani navzlic trohici patosa v refrenih. Od njega je odvisno, v kolikšni meri lahko spregledamo klasične dachoizme, kot sta na primer »to je metaforaaa« ali »nisi ti kriva, kriv sem sam js«. Kaos pa vlada v komadih, v katerih se vsi slogovni prijemi med seboj prekrivajo ali pa so ujeti v phonkovske zanke.

Matter so se z vsakim novim albumom preizkušali in dokazovali – z Levanaelom v pogonu je bil vsak nov projekt jasna prelomnica, slišna v zvenu in kompoziciji. V zven Haosa pa so pomešani cloudreperski ostanki prejšnje dobe ustvarjanja, kot na primer Fuji in Tri tri. Šibka točka benda je še vedno hiperprodukcija, zato med petnajstimi komadi kot ustnice v Zadrugi srečamo tudi filerje. Še vedno bi zaman poskušali razložiti, o čem točno govori kakšna posamezna skladba, a pomembneje je, da celoten izdelek z razvnemanjem brez tenkočutja nekako ujame ves regionalni prostor, iz katerega izhaja. S tem se ne sklada le komad Rdeče Rože, saj se Tschimy zaman poskuša vplesti v isto motiviko in zanos. Kljub temu lahko rečemo, da je Levanael spet uskladil projekt z glavo in repom. 

Glasba / Tolpa bumov

Matter: Amphibios

In dvoživka bo tudi ostal, tako izgleda

Michael C. Jumic

 / 18. 5. 2016

Strogo rečeno, Haos ne brani le ugleda celotnega opusa, temveč upravičuje Better in obratno, zato tudi kritika ni popolna brez izpostavitve razlike. N'toko se je zmotil, ko je Matter označil za zdolgočasene, razgledane poskuse umetnikov, in z njim so se zmotili vsi ljubljanski navdušenci, ki so se ujeli prav na ta imidž in ob izidu Amphibiosa zasuli KUD. Leta 2016 so bili hvalisani zavoljo drznosti in povzdignjeni v svetnike novega vala, ki smo se ga oklepali, kot da je zadnji up za majčken delček našega trepa na sončni strani Alp.

Matter nam niso nikoli rekli Svojat, ko smo jim na novo napisali znano pesem o Svetem Romualdu, ki gre takole: V štiristotem veku so umbrijski gorjanci hoteli ubiti Romualda, svetnika, v sveti vnemi, da bi relikvije predragocene pred smrtjo ne ušle v drugi kraj, nevreden svetega moža. Nismo jih rodili, pa bi jih vseeno najraje pokopali, če se ne bi Dacho in Tunja nemudoma začela vračati k izviru svoje ustvarjalnosti, k novemu primitivizmu, ki je na trenutke zasekal iz komadov. »Kaj si mi reku, da sm intelektualc,« »Zdej bo vsaka hotla čobana« in »Boli me kurac, koga poznaš, ti nisi od tuki«. Šele Better je nekaj let prepozno zares izhajal iz meščanskega svetobolja, ki smo ga nekdaj tako radi pripisovali Matter. Hajp in hejt sta bila glasbenikom, ki se kot mačke ne sprašujejo, ali so mačke, ampak samo so mačke, mogoče nerazumljiva, a še kako dobro razumejo razliko med svojim in tujim. Vi ste frendi, mi mangupi. 

Haos, ki ga najbolj zaznamuje neposredna izpoved brez zavor, je končna faza vrnitve iz mestnega in klubskega okolja v periferijo, ki jo postavijo na tri temelje: »poganstvo« »imam bogovov 100«, lokalpatriotizem »jebeš mistiko, sam še primitiven blokovc«, samodestruktivnost »zadi vidm palme, k gorijo, zmeri je vsega konc, kaput«. Matter se bodo pokončali sami, ko se jim bo zahotelo, iz inata. Zato je Haos njihova najbolj žalostna plata, katere najlepši trenutki so zares lepi. Nič hudega, če se nam naredi cmok v grlu ob napevu »ker sam zdej smo mladi«. Mi smo se spremenili, oni so ostali isti – za nas ne bo nikoli več 2016, zanje se ni nikoli končalo.