Maxwell Sterling: Turn of Phase

AD 93, 2021

Če je smiselno človeški psihi pripisati prostorske lastnosti, se nekje globoko v nas skrivajo spomini na preteklost. Naši kognitivni procesi pričnejo nekaj sekund po vsakem dogodku reducirati doživeto. Iz senzornega, trenutnega spomina, ki vsebuje vse prejete dražljaje, se izlušči le najbolj bistveno za naše trenutno stanje ali delo, iz česar tako nastane kratkoročni ali delovni spomin. Z nadaljnjo redukcijo, ki jo izvajajo naši možgani, pa se izluščijo le delčki, fragmenti, ki se nam vsidrajo v globoko podzavest, kjer čakajo na ponoven vznik v našo pozornost. Skozi leta nabiranja spominov se med določenimi koščki ustvarijo nezavedne vezi, ki jih med seboj povežejo. Ko je povezav vedno več, nastane med fragmenti asociativna mreža, ki nam razumsko ni dostopna - če se naslonimo na Freudove teorije, v njo sploh težko posegamo. 

A tako ali drugače se nam lahko nekoč zgodi, da nam zunanji svet v misli prikliče določen spomin. Pri vzniku ta spomin za seboj povleče še vse ostale, s katerimi je povezan. Dogodi se tok misli, fragmentov, ki so se v podzavesti povezali. Zato za nas nimajo nobene logične povezave, racionalnosti, ki bi opisovala, zakaj najprej nastopi specifičen spomin in po njem točno nek drug. Pred očmi se nam zgradi svet spominov, obširen vtis preteklega časa, v katerem si v trenutku spominjanja prikličemo mnogo detajlov, vonjav, slik in zvokov. Nekateri bi temu rekli nostalgija, domotožje po izgubljenem času. Drugi bi temu rekli učinek Proustovega piškota, ko ti dražljaj iz sedanjosti prikliče spomine iz preteklosti, tako slabe kot dobre. 

Glasba / Razširjamo obzorja

MAXWELL STERLING: Hollywood Medieval

Kruto mesto, polno dihotomij in paradoksov

Luka Seliškar

 / 8. 10. 2017

Današnja plata pa dobi svoj smoter ravno s priklicem slabih spominov, časov in prostorov. Nocojšna izbranka z naslovom Turn of Phase je subjektivno potovanje po prostoru in času skozi fragmente, ki so ostali, ter v splošnejšem kontekstu iskanje smisla v skoraj pozabljenih detajlih. Njen avtor, Maxwell Sterling, je klasično šolan kontrabasist in skladatelj, ki se je izobraževal na konservatoriju v Leedsu na severu svoje domače Anglije. S pridobljeno izobrazbo je nato odpotoval v Los Angeles, kjer se je šolal dalje, pisal filmsko glasbo in hkrati ustvarjal prvenec Hollywood Medieval, o katerem smo na radiu že govorili v oddaji Razširjamo obzorja. Od takrat se je Sterling preselil nazaj v rodno Anglijo, in sicer v London, ter tam ustvaril še dva albuma. Predzadnji, Laced with Rumors: Loud-Speaker of Truth, je nastal kot zvočna inštalacija, pred kratkim pa je luč sveta ugledal še aktualni Turn of Phrase, izdan pri založbi AD 93, ki nam že zadnja štiri leta prinaša vrhunske izdaje britanske elektronske scene. 

Sterling se zdi kot ulit za založbo AD 93. S svojim klasičnim pristopom k elektronski glasbi demonstrira širok razpon ekspresivnih možnosti glasbe in jo obenem podreja želenemu učinku, ne obratno. Komadi so zato zahtevno gradivo in od poslušalca vedno znova terjajo pozornost. Vendar ustvarjalec brez dvoma dosega raven eksperimentalnosti in inovativnosti, ki smo je od založbe vajeni. Na albumu izkaže izpiljene skladateljske sposobnosti in v kompozicijah se elementi tako sinhrono dopolnjujejo ter skladbam dajejo vtis enotnosti v gibanju, ki spominja predvsem na elektronskega glasbenika Oneohtrix Point Never oz. Daniela Lopatina; da si ga je najbrž izbral za zgled, je vidno tudi po izbiri zvokov sintov. Sterling pa svojim komadom pogostododa tudi brneč kontrabas, ki ga večkrat potopi v efekte ali pa ga naknadno zvočno obdela, tako da tudi akustični elementi postanejo elektronski. 

Bobni se na albumu Turn of Phrase skorajda ne pojavijo. Prav tako ne moremo reči, da ima katera od skladb enakomeren ritem, ki bi trajal ves čas. Kompozicije so dinamične, melodije boleče lepe in zvoki precizno izoblikovani. Nekateri po določenem času razpadejo, izzvenijo v glitch in elektronski razkroj. V ozadju glasnejših melodij pa vedno slišimo spominjanje v obliki glasov ali dronov, ki bledijo v neprepoznavnosti reverba in delaya. V miksu so postavljeni v ozadje, tako da jih lahko slišimo le med tišjimi deli glasbe, kar občutimo, kot da nam čustva zakrivajo spomine same. A motrenje teh detajlov je onemogočeno zaradi sočasnega doživljanja občutkov, ki nam jih ti prikličejo. Fragmentirana pripoved, ki se ustvari iz detajlnih spominov, se tako dopolnjuje s povezanimi čustvi, ki na koncu vse skupaj prevzamejo. 

Kot priče Sterlingovemu potovanju po fragmentirani preteklosti nas pričaka malo besed. Zvok je skoraj edino, kar na albumu dobimo in kar lahko dojemamo. Izjema je skladba Tenderness, v kateri gostuje glasbenica in pesnica Leslie Winer. Tudi ona nam, ujeta v spomine, v besedilu oriše doživljaje, razčlenjene na posamezne dogodke, ljudi, reke, ki jih je morda slišala nekje, nekoč. »Fragments are all I trust,« izjavi in se zraven krohota hinavstvu ljudi. Nekaj podobnega je doživel Sterling sam, ko je v času nastajanja albuma Hollywood Medieval živel v Los Angelesu, prestolnici dvoličnosti. A čeprav si z avtorjem nocojšnje plate ne delimo istih spominov, si lahko fragmente v toku lastnih asociacij sestavimo sami. Maxwell Sterling nam na pladnju dobre glasbe ponudi možnost introspekcije in se s tretjim albumom prepričljivo obdrži med boljšimi akti sodobne elektronske glasbe.