MEATBODIES: Meatbodies

In the Red, 2014

Za Meatbodies, kalifornijsko garažno in hitropotezno skupino, ki s polno hitrostjo drvi proti prepadu ali pa kriči na ves glas preden se zaleti v zid, stoji Chad Ubovich, ki je sodeloval z Mikalom Croninom kot kitarist ali pa je igral bas kitaro v skupini Fuzz. Chad, ki ima baje v sebi tudi nekaj srbske krvi, je kilometrino nabiral v glasni kalifornijski garažno rockerski sceni in si oder delil skupaj z vsesplošno talentiranim Tyom Segallom. A napočil je čas, da tudi sam stopi pod žaromete in se kot frontman postavi v središče pozornosti s svojo zasedbo. V preteklosti se je izkazal kot prepričljiv kitarist, a tokrat se pokaže še v vlogi tekstopisca in ustvarjalca pesmi. Ob pomoči producentov, kot sta Eric Bauer in Chris Woodhouse, ki sta kot producenta sodelovala tudi z Thee Oh Sees, kalifornijskimi energičnimi psych odbitki, so Meatbodies na plošči dosegli zvok, v katerem se brzina, hitri rifi, akustični vložki ter psihedelija tesno prepletajo.

Prvi občutek, ki ga poslušalec dobi, potem ko se izteče uvodna kratka pesem The Archer, je, kot da je do konca pohodil stopalko za plin in je avto v trenutku zdrvel s polno močjo po razbeljenem asfaltu. Po prvem sunku, ko se že privadimo na hitrost, se vključijo kitarski vložki, v katerih se skrivajo kitarske solaže, a se obenem utapljajo v vedno bolj popačenem zvoku, dokler pesem ne izzveni. Tak pristop povzema glasbo na njihovem prvencu, saj so pesmi ob tem, da so ujete v naglico kitarskih garažnih norij, obenem tudi domiselno nadgrajevane. Slišimo menjavo v hitrosti pesmi kot pri pesmi Mountain, ki predstavlja duel med mastnim rifom in kitarskim šusom, v drugem delu pa se ta kontrast ponovno predrugači v bistveno počasnejši tempo. Vsi ti preobrati prispevajo k dinamiki plošče, pri kateri ne gre zgolj za brzino in energičnost, temveč slišimo pesmi, ki so zgrajene in se zaokrožujejo. Poleg zvoka, ki ga je dogradil Ty Segall in je postal zastavonoša mlade kalifornijske garažne psihedelike, slišimo na albumu Meatbodies še kanček norije, ki jo premorejo Thee Oh Sees.

Album se torej zvočno naslanja na okolje, ki ga obdaja, in Chad Ubovich ga povzema z lahkoto. Ko prištejemo še producente s kilometrino, dobimo album, ki se odlično znajde v okolju garažne psihedelije. Ob tem pa so primerjave s prej omenjenimi zasedbami na trenutke kar preveč očitne. To gre verjetno na račun tega, da je bil Chad Ubovich vedno v zaledju in je igral po taktirki drugih avtorjev. Tokrat pa se še bori in išče prostor za lastno izraznost. Pa vendar kljub tej pomanjkljivosti, Meatbodies igrajo prepričljivo in zdi se, da razne zvočne zasuke z lahkoto stresajo iz rokava. Res je, da kot pri pesmi Tremmors spomnijo na dela Tya Segalla, a so kitarski vložki v drugem delu preveč zapeljivi, da bi jih bilo možno odmisliti.

Na polovici se album v pesmi Plank umiri, pri tem pa Chad Ubovich pesem gradi okoli svojega vokala, medtem ko kitare ritmično sledijo toku pesmi. Nato pa pri pesmi Gold z brzino, kot so jo premogli Ramones, pripeljejo do njhovega singla Wahoo, ki ga je na kaseti pred tem izdala tudi založba Tya Segalla, God?. Ob tem se poslušalec znajde v prijetnem okolju psych popa, katerega razigranost vabi k petju, ob zaključku pesmi pa ponovno slišimo izvrstne kitarske vložke. 

Meatbodies se nahajajo v istem bazenu kot številni bendi kalifornijske scene, ki se gibljejo okoli Tya Segalla in The Oh Sees. Ob tem se Chad Ubovich še očitneje navezuje na to, saj je v preteklosti sodeloval s kalifornijskim čudežnim dečkom. A kljub tej tesni povezavi, Meatbodies prepričajo z izvrstnim kitarskim preigravanjem, kjer se dinamika albuma spreminja, ob tem pa ne izgublja na svojem energičnem naboju. In ko smo se že navadili na preplete kitarskih izrazov, nas na koncu še enkrat prepriča pesem z naslovom The Master z nažigaškim delom, ki se kasneje izteče v nežnejše tone.